Aprila sva se z mamo podali na 150 kilometrov dolgo pohodniško pot Via Apsyrtides, ki povezuje otoke Cres, Lošinj in Ilovik. Po tem, ko sva spomladi zaključili prvi del (celoten otok Cres), sva vedeli, da se bova nekoč vrnili. In sva se. Septembra 2025 sva v Osorju nadaljevali tam, kjer sva aprila zaključili. Pred nama sta bila še Lošinj in Ilovik.
Nisva se držali uradnih etap ampak sva si jih prilagodili glede na prenočišča (kampe) in fizične zmožnosti. Spali sva tam, kjer se je dalo: v naravi, ob plažah, enkrat v kampu. S seboj sva imeli šotor, spalni vreči, podlogi in prekleto težak nahrbtnik – 16 kilogramov.
Kako je sama pot? No, ponekod krasna, ampak večinoma zahtevna in smotana. Sicer dobro označena. Tokrat je bilo manj užitka in več matranja. Voda na poti? Vedno dragocena in redka. Veliko sonca in vročine ter posledično znoja in iskanja sence. Več je bilo mest in civilizacije in lažji dostop do hrane in pijače v primerjavi s Cresom v mesecu aprilu.
Kako sva hodili pa si preberi spodaj.
1. etapa: Osor – Ćunski
Začetek kot se spodobi: vstajanje ob 4h, prvi trajekt za Cres in vožnja naprej do Osorja, kjer sva aprila zaključili. Dokončati je bilo treba kar sva začeli, polovičarstva pač ne maramo.
Po kratki hoji ob robu mesteca sva krenili naravnost čez most in v kampu desno na Osorščico – najvišje pogorje Lošinja. Osorščica je planinski raj, a hitro postane jasno, zakaj jo prehodi le redko kdo od začetka do konca.
Prvi cilj je bil najvišji vrh Osorščice, Televrina (588 m). Pogorje Osorščice je znano po enem najlepših razgledov na Kvarner. Pot naju je vodila mimo planinske koče in kasneje čez vse vrhove. Ko se je začelo prečenje celotnega pogorja, osvajanje vseh vrhov in je na tabli pisalo 5 ur hoje si misliva: “Pa saj ni tolk kilometrov, to bova prehodili prej...”
Oh, kako zelo sva se motili. Ure na tabli so bile prave.
Pot, ki ni zares pot. Pa sva vajeni kamnitega kraškega terena. Je le skupek markacij in ostrih skal, kjer si sam poiščeš, kam lahko varno stopiš. Redko kje kaj sence, vročina, vode zmanjkuje. Jaz sem nosila 4 litre, mama malo manj. Pot do Ćunskega je bila brutalna. Bog ne daj, da padeš na tistih ostrih kamnih.
Ko končno prideva do Ćunskega, se po dolgem času spet začuti, kaj pomeni normalna planinska steza, a se ta pojavi le kilometer pred vasjo. V vasi greva do pokopališča, se tam osveživa in umijeva, potem pa večerja v restavraciji: ribja plošča in radler. V temi se spustiva na plažo in prespiva kar pod milim nebom na plaži Ćunski (slab kilometer odmaknjeni od vasi).
Dolg dan in naporna pot dolga 20 km in 950 vm.
2. etapa: Ćunski – Mali Lošinj
Prvi del te etape ob obali je bil ponovno zahteven. Za en kilometer sva porabili kar 25 minut. Do mesta Lošinj sva vedeli, da jih je 6. Hitro se je segrelo in šli sva se kopat, da sva se malo ohladili in nabrali moči za nadaljevanje. Nadaljujeva, a pot naenkrat izgine v opozorilu: minsko polje. Markacije izbrisane oziroma posprejane. Kaj se tu dogaja?
Ker nisva želeli tvegati, sva se odločili za alternativo in se po svoje orientirali in našli glavno cesto ter ob njej pripešačili do Malega Lošinja, najprej mimo kampa Poljane in ob marini vse do centra mesta. Zgodba o minskem polju ostaja uganka, a izkušnje drugih pohodnikov kažejo, da pot ni nevarna. V Malem Lošinju sva si privoščili počitek in sladoled, nato pa nadaljevali ob morju do kampa Čikat, kjer sva prenočili. Ta del poti je bil bistveno lažji in je omogočal sproščeno hojo. Betonska pot, vsake toliko uvala, končno sproščen korak.
Celotna etapa je bila dolga 14,65 kilometra in imela 128 višinskih metrov.
Popoldan je bil rezerviran za počitek na plaži in kampiranje pod borovci. Pa zapišem še eno anekdoto. Ko sem postavljala šotor sem se mučila z zabijanjem klinov. Poskušala z nogo, tolkla s kamni... ni šlo. Iznenada se prikaže gospod s kladivom v roki in mi ga poda. Tako smo na sigurno postavile naš šotor. Super kamp kultura.
3. etapa: Mali Lošinj – Luka Mrtvaška
Ta etapa je bila najina najdaljša, a hkrati tudi daleč najlepša. Hoja po urejeni betonski cesti mimo luksuznih hotelov se je hitro spremenila v raziskovanje divjih uval. Pot, ki poteka po jugozahodni obali Lošinja, je ponujala neskončno možnosti za osvežitev. Mimo uval Porta Šešula, Cvanguski in Sunfarni sva prišli do Uvale Krivica, kjer se je začel strm, 200-metrski vzpon do razgledišča Sv. Ivan. Kljub opoldanski vročini je bil razgled resnično vreden truda – občudovali sva lahko panoramo, ki se je razprostirala od Velega Lošinja do okoliških otokov.
Sledil je spust v očarljivi Veli Lošinj, staro mestece z mirno luko. Tam sva si napolnili zaloge, se fino najedli in nadaljevali mimo slikovitih plaž in uval, kot so Rovenska, Arat, Javorina (tu sva se spet ustavili za hitro kopanje), Kriška, Jamna... Od Jamne je sledil vzpon skozi gozd in ob starih zidovih. Spraševali sva se kaj so imeli včasih v tem delu otoka, mogoče oljčnike? In kako so se tako hitro zarasli? Vzpon po starih poteh naju je pripeljal mimo glampinga Trasorka, sledil je spust navzdol in malo pred Luko Mrtvaška sva si po 23 kilometrih in več kot 500 višinskih metrih našli prenočišče ob morju.
Umili sva se v morju in malo skregani zaspali.
4. etapa: Ilovik – Rt Radovan
Zadnji dan najine avanture se je začel z zgodnjim vstajanjem in iskanjem prevoza do otoka Ilovik. Zgrešili sva prvi brod (za pičlih 15 minut), potem pa klicali taxi, a ta radi poslje devet. Pa sva čakali, da ura odbije devet. Res se je prikazal taxi boat in naju v desetih minutah prepeljal na otok Ilovik. Je majhen in miren kraj z okoli 80 stalnimi prebivalci, trgovino, nekaj gostilnami in tudi osnovno šolo. Hitro sva našli oznake za Rt Radovan, ki se nahaja na skrajnem južnem delu otoka.
Pot do Rta je lahka, dolga le 3 kilometre v eno smer. Mimo hiš in nekaj pašnikov in oljčnikov sva prišli do samega rta, ki pa naju je rahlo razočaral. Ni plaže, le skalnat konec s številnimi smetmi in tablo, ki označuje konec Vie Apsyrtides. Po hitrem fotografiranju sva se takoj vrnili nazaj. Ta del poti, čeprav je končni cilj, naju je pustil hladne.
Na koncu naju je čakal najdražji del poti – povratek do Osorja. Od Ilovika sva se z boat taxijem vrnili v Luko Mrtvaška, nato s klasičnim taxijem do Malega Lošinja in nazadnje z avtobusom do Osorja. Zakaj najdražji del poti? Naj ti povem cene: Taxi boat (30 €), taxi do Lošinja (50 €), avtobus do Osorja (10 €).
Ilovik naju ni navdušil. Ampak tako pač je: pot je pomembnejša od cilja.
Statistika Lošinj in Ilovik:
- en kamp, dvakrat spanje v naravi
- 4 dni
- 64 km
- cca. 1500 vm
Vrnile bi se prehodil le tretjo etapo: Mali Lošinj - Luka Mrtvaška. Vse ostalo, hvala ne bi (več).