Via Apsyrtides (v nadaljevanju VA) je dolga pohodna pot po treh otokih: Cres, Lošinj in Ilovik. Razdeljena je na 11 etap, ki so različno dolge – od 9 do 19 kilometrov. VA je dolga 150 km in na njej opravite okoli 4000 višinskih metrov. VA vodi iz severa otoka Cresa (začne se na rtu Jablanac, t. i. Tramontani) do rta Radovan na otoku Ilovik. Otočje Cres–Lošinj se je v antiki imenovalo Apsyrtides – od tod tudi ime poti. Informacije o poti najdete na viaapsyrtides.hr.
Z mamo Adrijano sva pot prehodili v začetku aprila 2025. Sicer ne v celoti, sva pa uspešno prečili celoten otok Cres, od severa do juga. Prehodili sva več kot 100 km in naredili okoli 2900 višinskih metrov. Na poti sva bili 5 polnih dni + en popoldan (dve uri). Etap se nisva držali točno po predlogih s spletne strani, ampak sva si pot prilagodili.
1. etapa: Porozina – Konac (6,8 km, 351 višinskih metrov)
Na otok Cres sva prišli kot peški ob 17h popoldan. Prvi dan sva imeli le dobri dve uri svetlobe. Trajekt naju je pripeljal v Porozino (avto sva pustili parkiran v luki Brestova), kjer sva začeli s hojo. Mimo vasi Porozina in navzgor po gozdu. Že v vasi sva srečali damjake. Hodili sva večinoma po tlakovani stezi po starem gozdu polnem hrastov, gabrov in kostanjev. Cres se je že takoj izkazal za precej divji otok.
Po dveh urah vzpona sva prispeli v vas Ivanje, kjer sva splašili vse ovce – te so lokalce opozorile na najino prisotnost, kot bi bile psi čuvaji. Mamine komentarje in zgražanje o stanju vasi (skoraj zapuščena, polna starih avtomobilov, zapuščenih čolnov, prikolic in kombijev) je slišal domačin, ki naju je bil prav vesel. Upokojenec nama je hitel razlagati, kje naj nadaljujeva hojo. Povedal je, da je zdaj v mirovini in živi tu s svojo ženo ter da v vasi živi le 5–7 stalnih prebivalcev.
Hojo sva nadaljevali pozno v večer in šli mimo ograje, kjer so v Titovih časih imeli damjake in divje svinje. Ograda se je skozi leta seveda uničila in porušila in živali so se razbežale in naselile po celem otoku. Danes imajo tako velike težave z divjimi prašiči in srnjadjo. Srnjadi sva srečali res veliko – tudi iz oči v oči, divje prašiče pa le po vonju, zvokih in razritih poteh.
Prenočili sva v kraju Konac, tik ob lovski koči. Noč je bila deževna in vetrovna. Zvečer sva komaj kaj pojedli – že naju je ulovila tema.
2. etapa: Rt Jablanac – Beli – Predošćica (24 km, 1000 višinskih metrov)
Zjutraj sva iz Konaca odšli na začetek poti VA– na rt Jablanac. Težke nahrbtnike sva skrili v grmovje in se s telefoni in eno flaško vode odpravili navzdol do morja. Pol ure hoje in že sva bili na osamljenem rtu, kjer je bila informacijska tabla, škatla z žigom in zemljevid. Poslikali razgled, pogledali zapuščeno hišo ob obali in šli nazaj gor. S težkimi nahrbtniki sva nadaljevali pot proti vasi Ivanje in nato sledili oznakam za Beli.
Hodili sva po starih tlakovanih cestah, skozi gozd, po stezicah, izmenično v senci in na soncu, ob pogostih srečanjih z divjadjo. Pri Kosmačev lokvi, eni največjih na Cresu, sva dotočili vodo – bila je čista saj sva bili tam po dežju, uporabili sva jo za kuhanje. Vsaka kaplja je bila zlata vredna.
Pot naju je vodila mimo enega od mnogih labirintov v tem delu Cresa, nato pa se spustili proti vasi Beli. Tam sva našli izvir in dve lokvi, se okrepčali in nadaljevali navzgor. Sledil je dolg vzpon do najvišje točke otoka – vrh Sis (639 m). Tam naju je ujela utrujenost, veter je bil močan in počutili sva se izžeti. Zavetje sva našli šele na Predošćici. V skrbeh kako bova kuhali v vetru in kako močno bo ropotal šotor ponoči sva komaj našli zavetje v eni ogradi in se nastanili za brinjem. Etapa je bila res naporna in zahtevna: 24 km in več kot 1000 višinskih metrov.
3. etapa: Predošćica – Cres – Valun (19,5 km, 484 m)
Naslednji dan sva v mrazu in vetru pojedli zajtrk in šele potem ugotovili, da sva spali le dobrih 10 minut stran od vasi. V vasi sva srečali le ovce in iskali elektriko. Ukradli sva jo pri cerkvi in se malo zamudili, toliko, da se je znak za baterijo obarval zeleno. Nadaljevali sva spet navzgor v upanju, da bo ta etapa lažja. Včerajšnja nama je dala vetra. "Tole pa ni prav nič podobno Caminu Krk," sva si mislili.
Iz Predoščice sva se vzpeli na približno 500 metrov nadmorske višine, potem pa je sledil dolg spust do mesta Cres. Mesto sva lep čas gledali pred sabo in hodili po široki, stari tlakovani cesti (na nekaterih delih bolje ohranjeni, na drugih slabše). Gradili so jo v času kratke Francoske vladavine, da bi povezali otoke. Zgradili so ceste široke za kočijo in prevažanje pošte. Pot je ostala nedokončana, a je še vedno v dobrem stanju (tlakovana s kamni in utrjena z robniki). Med oljčniki sva potem kmalu prispeli vse do rive. V mesto sva prispeli ravno v času kosila. Po dnevu v tišini je v naju takoj butnil hrup bližnje nogometne tekme.
Potem pa sva lačni že iskali odprto konobo. Mesto je bilo prazno, večina restavracij se je šele pripravljala na prve goste. Po spraševanju meščanov sva našli odprto restavracijo in naročili vsaka svojo porcijo ocvrtih kalamarov s krompirjem in blitvo. Zraven že Ožujsko in Fanto. Smrdljivi in potni sva na rivi sezuli čevlje, povprašali za elektriko in hiteli polniti naprave. Kalamari so bili odlični in zmazali sva jih do zadnje drobtinice. Kot da bi vedeli, da bo to prva in zadnja priložnost za hrano iz restavracije na celem otoku.
Okrepčani sva šli v nabavo hrane. Nakupili sva dodatna živila: kruh, tuno, salamo, sir in vodo. Nahrbtnik je bil spet na 15 kilogramih. Olajšanje in groza hkrati. Pot sva popoldne, okrog 15h, nadaljevali. V mestu sva se dolgo zadržali, ker nama je crknil en polnilec in sva potem iskali zamenjavo (še dobro, da se nama je to zgodilo v mestu Cres).
Tako kot leta '23 na Caminu Krk je tudi tu, na VA, ista težava z oznakami – izgubijo se, ko prideš v mesta in vasi. A mama je vedela, da morava mimo obeh marin in da bova pot nadaljevali tam. Res je bilo tako. In spet je bil čas za vzpon. Najprej po široki tlakovani poti, potem pa se je začel prav zanimiv sprehod – med ogradami, skozi ograde, enkrat levo, drugič desno, kot v labirintu. Super označeno, meni je bil ta del poti krasen.
Hitro sva prispeli do vasi Krčina in se odločili, da nadaljujeva hojo vse tja do 18h. Ob 18h sva potem začeli z iskanjem primernega prostorčka za prenočit. Našli sva zapuščen oljčnik s čudovitim razgledom na morje. To je bil najlepši spot za spanje na celi najini poti. Bili sva precej odmaknjeni od vasi Krčina in od Valuna (kamor sva šli naslednji dan). Uživali sva v sončnem zahodu. Ponoči je bila taka tišina, da bi jo lahko rezal. Krasno. Naredili sva 19,5 km in 484 m višincev.
4. etapa: Valun – Lubenice – Helm – Vidovići – Miholaščica (26 km, 700 višinskih metrov)
Iz najinega krasnega kotička v oljčniku je bilo kar malo težko oditi. A sledil je spust navzdol proti Valunu. Priključili sva se na široko pot, urejeno zaradi vodovoda, ki naju je ob mirnem morju pripeljala nad Valun. V Valun se nisva spustili in raje nadaljevali do zgodovinske vasice Lubenice. V Lubenicah sva spet iskali elektriko, vodo in hrano. Vas je v tem času obiskalo že kar nekaj turistov, a ponudbe za nas nikjer. Vse zaprto. Tako sva si morali kosilo skuhati kar sami. Pašto s šparglji, ki sva jih nabirali ob poti. Dva slovenska motorista sta naju vprašala, če se da tu kje pojesti, pa sva rekli, da bi tudi me rade kaj dobrega pojedle, a si moramo kuhati kar same.
Sledil je kratek ogled te kamnite stare vasice. Razgled na plažo sv. Ivan spodaj in dotakanje vode (pipa z vodo se nahaja ob sanitarijah), in že sva nadaljevali hojo. Sledil je vzpon po terenu podobnem Kraškemu robu. Med borovci, ob pečinah, celo spodmol sva našli ob poti – vse do 482 m visokega Helma, razglediščnega vrha, s katerega se vidi Vransko jezero. Sicer komaj vidi, ker vrh ni najbolj razgleden.
Sledil je spust navzdol do vasi Vidovići, kjer sva se spet malo iskali, kje nadaljevati pot. Ravno v tistem delu, kjer bi morali zaviti, so nekaj delali in sva spregledali oznake. A vajeni in pozorni sva hitro ugotovili napako. Nadaljevali sva po pašnikih. Potem pa kar naenkrat prispeli v borov gozd in sledil je dolg in precej strm spust navzdol vse do morja. Prispeli sva do glavne ceste, ki vodi v Martinščico, našli najine VA oznake, ki so naju vodile spet navzgor. Do tu sva bili že precej zdelani. Potem pa spet klanec navzgor. Joj!
Ker sva bili v civilizaciji, je bilo treba poiskati primeren prostorček za spanje. Žal ga nisva našli. Naredili še nekaj nepotrebnega vzpona in korakov in potem obupali ter prvič prespali brez šotora. Kar pod milim nebom, samo na podlogah in v spalnih vrečah. Bili sva blizu vasi in sva želeli ostati čim bolj neopazni. Zaspali sva ob sončnem zahodu in vstali zgodaj ter čim prej pobrali šila in kopita.
5. etapa: Miholaščica – Ustrine – Loze – Jama Sredi (24,5 km, večinoma ravninska etapa)
Iz Miholaščice sva odšli, ko je vse še spalo. Sledil je vzpon do Stivana in potem naprej do vasi Ustrine. Vas Ustrine se nama je zdela res čudovita. Mirna vasica s krasnim razgledom na morje. Raj na zemlji za tiste, ki imajo radi mir. Čudovito.
Ker sva zjutraj odšli brez zajtrka, sva v Ustrinah naredili daljši postanek. Seveda sva se spet znašli in »ukradli« malo elektrike. V vasi so pa imeli tudi klopco na sončno energijo z USB priključki. Iskali sva tudi hrano. Zaloge so pojenjale. Povprašali sva tri domačine, če bi lahko od njih kupili kakšen kos kruha, a ga nihče ni želel prodati. Za en evro sem “nakupila” le dve banani in malo paštice.
Vse sva zmetali ven iz nahrbtnikov in temeljito pregledali zalogo. Najbližja trgovina je bila v Osorju, a se zapre ob 12h. Midve pa šele v Ustrinah in ura kaže 10. S to dodatno, skromno zalogo sva se odločili, da se ne odpraviva v Osor (kamor vodi trasa VA), ampak pri Jami Sredi zapustiva najino VA in greva čisto na jug otoka, proti Punta Križi.
Med Ustrinami in zapuščeno vasjo Loze sva naleteli na pipo in dotočili vse flaške s svežo in čisto vodo. Aleluja! Ogledali sva si jamo Sredi in nadaljevali hojo vse do pete ure popoldan. Potem pa nekaj kilometrov pred vasjo Punta Križa našli skrit kotiček za spanje. Ta dan sva opravili lahko pot, večinoma ravninsko in naredili 24,5 km.
6. etapa: Punta Križa (10 km, ravninska etapa)
Vreme se je čez noč precej poslabšalo. Že ponoči so se začeli sunki vetra. Zbudili sva se v mrzlo in oblačno jutro. Se najedli – tisto nekaj, kar je še ostalo – in krenili proti Punta Križi. Domači so nama že prihajali nasproti. Oglasila se nama je tudi sledilka Marija in naju povabila k sebi domov.
Ker sva imeli čas, sva se odločili slediti markirani poti za Parhavac in Sv. Anton ter nato ob uvalah Vrč in Ul v Punta Križo. Tu sva se potem skoraj izgubili. S piščalko in glasnim pogovorom sva podili divje prašiče in nekako prispeli do obale. Med potjo sva kar malo pogrešali, da bi kakšna etapa potekala bolj ob obali. Niti enkrat nisva potočili smrdljivih in utrujenih nog v morje. Ta zadnji dan pa je bilo tako mrzlo, da naju ni nič vabilo bližje.
Proslavili sva s fotografiranjem ob morju, našli pot nazaj v civilizacijo in že so nama naproti prišli domači. Sprejeli sva vabilo Marije in tako v prijetni družbi zaključili najino prečenje otoka Cresa: z domačimi klobasami, salamo, zeljem, čajem, šampanjcem in več kot zasluženim tušem v Marijini in Igorjevi hiški ob morju. Konec dober, vse dobro!
Tehnične zadeve in zanimivosti
Tako kot pri Caminu Krk sva tudi tokrat želeli nadaljevati etapo za etapo, zato sva se odločili za šotor. Na celotni poti sva srečali le dva pohodnika – Švicarja, ki pa sta imela za vsak dan rezervirano nastanitev v drugem kraju. Ja, na Hrvaškem je kampiranje izven kampov prepovedano. Vsi kampi so bili v času najinega podviga zaprti.
Cres je res divji otok s krasno, neokrnjeno naravo. Težko sva našli hrano. Z vodo in elektriko sva se nekako že znašli.
Hrano sva prinesli od doma in jo dokupili le v mestu Cres. Nosili sva težka nahrbtnika, vsaka po približno 15 kilogramov. Vsaka po 4 litre vode. Za večerjo sva vsak dan skuhali juho iz vrečke.
Nisva se tuširali niti kopali v morju. Ja, noge so blazno smrdele. Ni bilo prijetno.
Pa naslovim še stroške. Ker je bil otok v času najinega pohoda večinoma prazen, skoraj nisva imeli kje kaj zapraviti. Tako sva obe skupaj porabili manj kot 100 € za teh 6 dni na otoku.
Divje živali
Na Cresu sva videli ogromno srnjadi, dve kači (ki sta zbežali še preden je Adrijana prispela do mene), ovce, kar nekaj pajkovih mrež, žabe, ogromno kobilic. Nobena žival se nama ni približala ali poskušala priti v šotor.
Primerjava s Caminom Krk
Seveda sva tole avanturo primerjali tudi s Caminom Krk. Cres je proti Krku mnogo manj urban in razvit. Vasi na Cresu so majhne, večinoma zapuščene, živahne verjetno le julija in avgusta.
Kot sem že napisala, težavo sva imeli s hrano – na Krku sva vsak dan jedli kosilo v restavraciji. Tudi trgovine so izven sezone odprte le do dvanajstih. Samooskrba je na Cresu ključna!
Če primerjam samo pot, sta tako Camino Krk kot tudi Via Apsyrtides dobro označeni. Je pa VA bolj zahtevna, ker ni tako ravninska kot Camino Krk – na Cresu sva nabrali precej več višinskih metrov.
Kar se tiče same narave, je Cres izredno raznolik in več časa si v divjini.
Prav ta del – neokrnjena narava in divjina – nama je dal nepozabno izkušnjo in lekcijo človeške vzdržljivosti ter kako preživeti z njo, gospo Naravo, ki mnoge tako plaši.
POTOPISNO PREDAVANJE Prečenje otoka Cresa po trasi Via Apsyrtides lahko izvedemo v vaši lokalni knjižnici, planiskemu društvu ali drugi organizaciji. Cena predavanja je 100 €. Za termin pišite na: nika.godina@gmail.com.