Najboljši način za začetek leta sem izbrala! Ampak povsem po naključju sem se znašla na Knap trailu. Prireditev sem sicer spremljala že nekaj let, vendar sem si vedno mislila: mraz, zima … to ni zame. Boy, was I wrong! To je bil najlepši trail do zdaj! Tako sem uživala, da sploh ne znam ubesediti.
Priprave (ali pa tudi ne)
Na trail sem šla povsem nepripravljena (ne tega delat). Novembra in decembra sem komaj držala glavo nad vodo. Novembra sem sicer pretekla 64 km v Solkanu, potem pa je sledila dolga regeneracija :). Štartnino za Knap trail sem dobila v nagradni igri na profilu Izzivalci (toplo priporočam ta tekaški podcast!) in se odločila za T'sredno traso – 30 kilometrov in nekaj več kot 1500 višinskih metrov. Kratka (16 km) se mi je zdela premalo – za to se ne vozim do Trbovelj. Dolga (50 km)? Hvala, ne bi.
Nisem našla nobenega spremljevalca, ki bi šel z mano, ampak nič zato – šla sem sama v Trbovlje, kjer še nikoli nisem bila.
Na poti sem pojedla nutellin sendvič in še en kos kruha. Že v Zagorju me je nasmejala tabla: »Lepo, lepše, Zagorje.« Ob osmih zjutraj sem prispela v Trbovlje, ki so me presenetile s svojo velikostjo. Parking je bil zelo blizu štartno-ciljnega prostora, kar je vedno plus. Prevzela sem vrečko z bogato vsebino: hoodie (udoben, mehek, topel in lep dizajn – oblekla sem ga takoj po tuširanju doma!), štartno številko s čipom, paketek Alive dropsov, Red Bull in hitro sušečo brisačko.
Jutro je bilo vlažno in megleno, za nekaj minut je rahlo snežilo. Moja večna dilema: kaj obleči? Očala sem pustila v avtu, ah, saj jih ne bom rabila. Od oblačil pa sem se najprej oblekla takole: športni moderček, kratka majica, dolga malo debelejša podmajica z višjim puli ovratnikom in čez še majica z dolgimi rokavi na zadrgo ter vetrovka (tanke tekaške so meni premalo, tako da uporabljam kar tako malo bolj konkretno hribovsko vetrovko). Spodaj dolge pajkice in nogavice. Na glavo kapa in na roke tanke rokavice. Tista majica na zadrgo je bila največja dilema in res sem jo potem zadnji moment odnesla nazaj v avto. Dobra odločitev, ker bi jo slekla verjetno že v prvem klancu.
Štart in prva okrepčevalnica
Ogrevala sem se malo nič. Bolj se se grela v prostoru kjer smo prevzeli štartne številke. Žiga X. Gombač nas je pozdravil in poslala na pot. Štartali smo ob 9h. Kratek tek po asfaltu in že takoj steza v gozdiček – super! Ful dobro se mi je zdelo, da je bilo tako malo asfalta. Tudi kasneje, je trasa speljana tako, da teka po asfaltu skoraj ni, res minimalno. Makadam je bil zmrznjen, hrsk-hrsk pod nogami. Večinoma je bilo vse zmrznjeno, le okoli poldneva je bilo nekaj blata tam, kjer je sijalo sonce.
Prvi mini dosežek: Kal, 985 m, 9. kilometer. Prispela sem v zimsko pravljico! Na okrepčevalnici so nas postregli s toplim čajem – kako je prijalo! Pojedla sem kruh z nutelo in šla naprej. Do Kala sem potrebovala uro in 20 minut, čez 20 minut pa sem bila že na Mrzlici, 1122 m, najvišji točki traila.
Ledena dežela
Pot od Kala do Mrzlice je bila sanjska! Sneg in led na drevesih – prizor, ki ga na Primorskem zaradi burje redko vidim. Prejšnjo noč je snežilo in nastala je čudovita ledena dežela. Gledala sem na vse strani in bila popolnoma očarana. Seveda sem morala paziti tudi, kje stopam. Sploh nisem imela časa gledat na uro. Dol z Mrzlice je bil en kratek, a nevarno zaledenel odsek. S seboj sem imela derezice, vendar se mi jih za teh 20 metrov ni ljubilo jemati iz nahrbtnika.
Od tu je sledil spust po shojeni in zmrznjeni makadamski poti. Na progi je bilo res veliko sprehajalcev, vsi so prijazno odzdravili in se vljudno umaknili norcem, ki smo tekli navzdol. Spustili smo se na približno 700 metrov nadmorske višine. V teh krajih sem bila prvič in nisem imela pojma, kje sploh sem. Proga je bila super označena. Kasneje sem namreč tekla brez sotekačev spredaj. Na katerem odseku in delu trase sem, sem se orientirala po okrepčevalnicah.
Na tem mestu bi res pohvalila njihovo postavitev – bile so strateško umeščene, tako da nisem posegla po nobenem gelu ali svojih prigrizkih. Tudi tekočino sem prinesla nazaj v dolino. Imeli so moje najljubše tekaško gorivo: kruh. Večinoma sem posegala po kruhu z nutello, bananah in napolitankah. Ponujali so tudi slane prigrizke, kot so salama, čips in sir, vendar ta del običajno spregledam.
Na vseh okrepčevalnicah so imeli topel čaj. Ne vroč, ampak ravno prave temperature, da ga lahko takoj spiješ in se malo pogreješ.
Iz Podmeje smo tekli mimo smučišča Medvednica, se povzpeli na Javor in kasneje še na Sveto Planino (1011 m). Nekje okoli 20. kilometra sem začela čutiti utrujene noge, vendar je razdalja vseeno neverjetno hitro minila. Ko enkrat pretečeš precej daljšo razdaljo, se ti vse okrog 30 kilometrov zdi malo, al kaj?
Nič kaj dosti nisem odštevala, koliko je še do cilja. Do Svete Planine smo gazili po snegu, spet je bilo čudovito!
Na Sveti Planini (1011 m) sem pozabila na utrujene noge. Prostovoljci, so poskrbeli za noro vzdušje. Imeli so spikerja, glasbo in glasno so navijali. Imeli so obloženo postajo in nam dali energijo za spust nazaj v Trbovlje. Tudi tu je bilo veliko pohodnikov. Vse takšne stvari na progi te zamotijo in olajšajo tek. Res sem zelo malo trpela. Najbolj na zadnjem spustu (kot ponavadi – jaz sem pač ena tistih, ki raje gre gor kot dol).
Tri kilometre pred ciljem je bila še ena okrepčevalnica, kjer sem vzela še malo napolitank. Potem sem iskala prostor za lulat. Ko sem se olajšala, je sledil res strm spust nazaj v mesto. Strava pravi, da je bil naklon kar 29 %.
V cilj sem v sončku prispela po štirih urah in 26 minutah. Uspela sem obdržati svoje povprečje – 9 minut na kilometer. Znašla sem se na 17. mestu od petinštiridesetih žensk. Glede na to, da sem to tekmo izpeljana brez treninga, sem izredno zadovoljna.
V cilju sem dobila finisher medaljo, se preoblekla pri avtu in si privoščila krožnik ječmena*.
Zimske idile, kot je bila na knap trailu 2025, že dolgo nisem doživela. Prvi zimski trail zame in nikoli si ne bi mislila, da mi bo tako všeč. Domov sem se vrnila čisto nahajpana in upam, da ta občutek ostane z mano še dolgo!
Res noro doživetje!
Oglas: Za regeneracijo in podporo telesu po taki aktivnosti posežem po Peak DHA (DHA in Omega-3) in Magneziju iz spletne trgovine Avemed.si. Z mojo kodo NIKAANDCO15 dobiš 15% popust na vse njihove izdelke.
*ričeta