Meh se suši na terasi, še vedno me boli desna roka, ampak čas je, da zapišem svoje občutke in spomine, dokler jih še držim v glavi. Uspešno sem premagala 64 kilometrov teka čez drn in strn. Kako je bilo? Pejmo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.
Že januarja sem na svoj vision board dala majhno slikico z logotipom GO4trail ULTRA - 64 km. Potem sem pač trenirala po svojih zmožnostih. Junija sem opravila s petdesetimi kilometri v Tolminu (Soča Outdoor - zapis tu). Poleti sem večinoma zabušavala. Vsaj tekaško. Bilo je pač vroče. Potem sem se spet malo bolj motivirano lotila septembra. Nabirala sem kilometre in višince na domačih hribčkih: Stari Tabor, Kokoška, Vremščica... Daljše teke opravim navadno za vikend. Kot daljše štejem vse nad dvajset kilometrov. Konec septembra sem si privoščila solo vikend in veliko hodila v hribe. Največ sem trenirala dva tedna pred samim trailom, med jesenskimi počitnicami v Bovcu. Po razdalji ne več tako dolge teke, ampak veliko višincev in klancev (tako gor kot tudi dol). Nekaj tekaške samozavesti in zavedanja, da mi mogoče pa res uspe preteči 64 km, sem nabrala prav v tistem tednu v Bovcu.
Teden pred trailom sem opravila (službeno) samo še dve uri skupinske vadbe, sicer pa počivala. Nisem najbolj pametno načrtovala in sem bila v tednu pred trailom naročena pri ortodontu; vsak obisk tam pomeni približno dva dni tekoče hrane. Tudi tokrat je bilo tako. Carb loading tako ni šel najbolj po planu. Sem se pa v petek najedla pašte z golažem. Sem že lahko grizla malo bolj razkuhano pašto. V petek sem pregledala zemljevid proge, preštela okrepčevalnice, naštimala nahrbtnik, pijačo, hrano, obvezno opremo in vse te reči... Spanec je bil bolj slab, tako kot vedno pred takimi dogodki. Eno samo obračanje z leve na desno stran in gledanje na uro, da ne bi slučajno zamudila budilke. Vmes me je k sebi klicala še hčerka, ker je imela grde sanje, tako da sem budilko ob petih komaj čakala.
Vstala sem, šla na wc, pojedla dva kosa kruha z marmelado, nekaj popila, se oblekla v oblačila (preverjena in naštimana že prejšnji dan), se usedla v avto in se iz Divače odpeljala proti Solkanu. S kepo v želodcu. Dva meseca priprav. Nisem sicer bila nevemkako pridna, ampak vseeno je bilo za mano kar nekaj nedelj, ko sem namesto pospravljanja hiše, kuhanja kosila ali čiščenja tal porabila za to, da sem tekala, in to tudi po štiri ure (torej cel dopoldan). Na koncu se nabere kar nekaj odrekanja in prilagajanja, da izpelješ tak projekt, kot je "preteči 64 km". Mislim, da je od tu prišla ta trema in strahovi, če sem sposobna česa takega. Trema se je končala takoj ob pisku na štartu.
V Solkan sem prispela okrog 6:30, šla na prevzem štartne številke in štartnega paketa. Tudi letos je bil zelo bogat. Dobili smo lepo modro-zeleno majčko, v torbi pa kavo, pivo, vodo, polento, oreščke, sardele v konzervi, gel, nekaj letakov s popusti, pa še kaj sem verjetno pozabila našteti. Mrzlo jutro je bilo. Dvakrat sem še šla lulat, večinoma pa kar sedela na toplem v avtu. Za ogrevanje sem si vzela le nekaj minutk, toliko da sem razgibala kolke, kolena, gležnje in se malo ogrela. Oblekla sem se v debelejšo vetrovko, spodaj dolgo in kratko majico, pa dolge pajkice. Štartali smo ob 7:30. Teklo nas je okrog 50. Prvi del trase sem poznala od lani, saj sem leto nazaj pretekla srednjo različico go4traila (28 km dolg tek treh vrhov). Najprej skozi Solkan, mimo delavcev na kavi, ki so nas gledali kot tele v nova vrata in si verjetno mislili, da nam v glavi manjka nekaj koleščkov. Od tu pa vzpon proti in na Škabrijel. Malo po meni zoprnem asfaltu, malo med rovi iz prve svetovne vojne. Že po dveh kilometrih me je segrelo, da sem si slekla vetrovko. Pa tudi tisti jutranji trije kosi kruha in marmelade niso bili dovolj in sem kmalu že čutila lakoto. Potem, ko sem prisopihala na vrh Škabrijela, je sledil hiter spust navzdol do križišča za Sveto Goro, in moj želodec je govoril, da je lačen. Tam je sledil zanimiv del: prehod skozi dolg in nizek tunel, treba je bilo prižgati lučko, potem pa smo že sopihali navzgor vse do objektov na Sveti Gori. Sledil je spust navzdol do okrepčevalnice. Vmes je bila še ena okrepčevalnica, kjer sem ugotovila, da sem pozabila s seboj vzeti lonček (moraš imeti svojega, kar se mi zdi edino prav). Dali so mi kar plastenko vode in sem potem plastenko nosila s sabo. Saj sem v nahrbtniku imela meh, tako da ni bilo nič takega, je pa pitje na postaji bolj prijetno iz kozarca, pri mehu se namreč kar zadihaš in sama se nikoli ne odžejam tako, kot če pijem iz kozarca. Na postaji sem čakala hrano, pa niso imeli nič kruha. Pograbila sem nekaj kosov banane in šla dalje. Na drugi postaji pod Sveto Goro sem že sanjala kruh in nutello, a je sledilo razočaranje. Ni bilo kruha. Spet sem pograbila banano in šla dalje. Na tej okrepčevalnici se ločita progi 28 km in 64 km, tako da je bila trasa od tu dalje zame neznanka. Povzpeli smo se na Vodice, potem se pa počasi spuščali do Grgarskih raven. Spust mi je dobro del, bil je lep in počasen spust, vmes sem poiskala kruh, ki sem si ga spakirala za s sabo, ga pojedla in dobila nekaj moči. Tam nekje do dvajsetega kilometra mi je šlo brez težav. Na štartu mi ura ni ulovila GPS-a, tako da sem se med progo ukvarjala z računanjem kilometrov, kar me je prav fino zamotilo. Iz Grgarskih raven smo se povzpeli na Gomilo, pa tudi na Veliki Kobilnik. V teh krajih sem bila prvič. Bilo je nekje sredi dneva. Tu sem se dala v kratke rokave. Na progi nas je bilo sicer malo, ampak sem že tu našla svoj tempo, ki je bil enak oziroma podoben tempu dveh Italijanov. Vse do cilja smo se potem prehitevali (en čas sta bila spredaj onadva, en čas jaz) in se srečevali na okrepčevalnicah. Medtem ko sem sama v klance komaj lovila sapo, sta onadva ves čas (ampak res ves čas) klepetala. Najprej mi je šlo malce na živce, ker sem v resnici pričakovala, da bom na progi več sama. Potem pa me je ta lov in dohitevanje kar motiviralo. Vseeno sem imela vmes dovolj samote. Sem pa potem doma možu povedala, da on v enem letu verjetno ne pove toliko besed, kot sta jih onadva v teh desetih urah na trailu. :)
Sredinski del trase mi je bil super, ravno prav klancev, lepe poti, ne preveč strmo. Super sem se imela. V Batah sem končno dočakala kruh. Pograbila dva kosa in se najedla. Nisem se kaj dosti ustavljala na okrepčevalnicah in sem jedla med hojo. Saj sem že zgoraj zapisala, da sem sredi ortodontskega zdravljenja, za prežvečiti skorjo kruha porabim kar nekaj časa in nisem ga želela izgubljati s hranjenjem. Enostavno predolgo bi trajalo. Do polovice proge, torej do 32. kilometra, sem se počutila res super. Tudi do štiridesetega in še malo. Prvi, ne prehud, padec motivacije je bil na spustu do Plav. Faking Plave. Ni in ni jih hotelo biti. Komaj sem jih dočakala. Vmes smo dolgo časa tekli po gozdu, nič kaj posebnega ni bilo. Eno in isto. Malo me je že začela skrbeti ura oziroma limit in izločanje. V Plave sem pritekla četrt ure do treh popoldan. Nisem točno vedela, kje izločajo, in me je začelo skrbeti, če bom prišla pravočasno. Na koncu sem dosegla kočo, kjer izločajo (sicer je bilo izločanje šele ob 16:30), nekaj minut pred tretjo uro. Tale zadnja okrepčevalnica je bila super. Dve prijazni dami. Umila sem si roke, ker sem se med spustom namazala po kolenih s Perskindolom. Veliko je bilo za jest. Hrepenela sem po čipsu, a si ga do tu nisem upala vzeti (saj veste, strogo samo preverjena hrana, ne eksperimentiraj s hrano, ker lahko vodi v prebavne težave). Tule v Plavah sem si pa rekla: »K vragu vse skupaj, telo hoče čips,« pa mi na srečo ni nič škodil. Pojedla sem tudi nekaj napolitank. Vzela kruh in nadaljevala v hoji.
Najprej smo tekli po asfaltu, en kratek košček po kolesarski ob Soči, potem smo pa zavili desno navzgor in po široki makadamski poti začeli vzpon na Sabotin. Oblekla sem se dolgo majico. Tu mi je vse padlo dol. Bila sem na malo več kot petdesetem kilometru, dan je šel h koncu. Najhuje od vsega pa je bilo, da se je videl dolg in oddaljen greben Sabotina in koča na Sabotinu. Pismo rosno, kako je ta koča daleč. Prehodila sem večino vzpona. Ves čas sem sledila Italijanoma. Tu me je začela boleti desna roka. Tako močno, da nisem mogla uporabljati palic, in sem jih potem ves čas nosila v levi roki. Ko smo enkrat prišli na tisti pravi greben Sabotina, je bil ravno čas sončnega zahoda. Če se prav spomnim nekje 12 kilometrov do cilja. Nekaj trenutkov je bilo res pravljičnih – kamen pod nogami, rdeče obarvan ruj in obsijan z rdečo svetlobo zahajajočega sonca, spodaj Soča. Težko ubesedim, kako lepo. To me je toliko držalo gor, da nisem čisto zares obupala. Koča se je počasi, ampak res počasi približevala. Oziroma jaz njej. Ko sem jo dosegla, sem si spet privoščila obilno porcijo čipsa. In se hitro odpravila naprej. Lovila me je tema. Še nekaj minut je šlo brez svetilke, prižgala sem jo malo pred cerkvico Sv. Valentina. Tam me je ujel in prehitel eden od Italijanov, povsem se je že zvečerilo, in ko je šibal dol, sem jaz šibala za njim. To je bila ena tako lepa dirka navzdol. Za vse soude je šlo. Kot da ne bi za sabo imela že 60 kilometrov. Ulovila sva še eno tekačico, ki se nama je umaknila, pa sem ji sama zaklicala: »Ala, dej, priključi se, lovi nas,« in smo skupaj šibali proti prireditvenemu prostoru. Slišala se je že glasba in napovedovalec. Tema je bila res trdna in ugotovila sem, da mi tek v temi v resnici noro ustreza (tudi hoja v hribe v temi mi je izredno ljuba). Endvatri smo prečkali glavno cesto in mejo, potem spet dirkali skozi gozd. Tu me je potem malo zmanjkalo in sem sotekačico spustila naprej. Nisem ji mogla več slediti. Vedela pa sem, da sem itak blizu cilja. Ko sem enkrat prišla na kolesarsko in zagledala brv čez reko Sočo, sem začutila eno samo srečo, na jok mi je šlo, celo telo je vriskalo od veselja: uspelo mi bo! Odneslo me je v cilj, mama je kričala name, naj se ustavim, da me slika, pa nisem mogla. Vsa srečna sem odbrzela mimo. Cilj, v cilju sem. Mater ej, kakšen nor občutek. Izčrpana, vmes totalno podrta, ampak na koncu uspešna.
Deset ur in enajst minut sem bila v pogonu. Deset ur na krasen dan, v čudoviti naravi, v lepem vremenu, v gibanju. Kako naj bo človek ob takih pogojih nesrečen! Saj ne more! :)
Mama mi je potem asistirala pri tuširanju (na prireditvi so na voljo garderobe s tušem), namazala me je s hladilno kremo. Potem sem se toplo oblekla in si privoščila joto s klobaso. Sledila je podelitev in odhod domov. Imela sem neskončno energije in celo pot domov nabijala Nedo Ukraden in pola puta. :)
Trasa GO4trail je bila res krasna. Speljana po nižjih primorskih hribčkih (kot sem jih vajena), brez nekih hudih strmih klancev in spustov (razen iz Sabotina dol). Tehnično zahtevna na grebenu Sabotina in v spustu po temi. Na Sabotinu je res grd, kamnit kraški teren. Proga je bila lepo označena, nikjer se nisem iskala, okrepčevalnic je bilo dovolj (samo kruh z nutello mi je manjkal). Vzdušja malenkost premalo na ULTRA progi (malo več navijanja bi bilo dobrodošlo), ampak overall krasna izkušnja. Všeč mi je, da gre za manjšo prireditev, čudoviti kraji so in zagotovo se še vrnem.
STATISTIKA
64 km, 3000 in še malo višincev, moj čas pa 10 ur in 11 minut.
V cilj sem pritekla peta od dvanajstih žensk. Prva v svoji kategoriji (od 18 do 35 let).
0 gelov. Pila cedevito in vodo. Pojedla ene 3 banane in vsaj 6 kosov kruha, nekaj napolitank, Kinder Bueno in čips.