52 km, 2200 višinskih metrov
Na tek sem se prijavila spomladi z željo, da testiram um in telo. 35 km se mi je zdelo premalo, zelo izvedljivo. Hotela sem večji izziv. 50 km pa se je hkrati slišalo zelo veliko. Skrbeli so me treningi. Kako in kje najti čas za daljše treninge? Kje trenirati višinske metre na naših nizkih hribčkih? Izzivi. Ampak kjer je volja, je tudi pot. Trudila sem se z vsaj enim daljšim treningom na teden (navadno za vikend - med 20 in 30 km) in vmes kakšnim krajšim krogom. Samo enkrat sem šla čez trideset, pa še to le za nekaj metrov. Pogoji za dolge treninge doma so težki. Ni okrepčevalnic, ni pip na vsakih nekaj kilometrov, prigrizkov, družbe itd. Gre samo, če nosim s seboj liter in pol vode (več ne gre v moj nahrbtnik) in gele ali če prepričam nekoga, da gre z mano (kar se zgodi zelo redko). Pogoji, ki jih imamo tekači na organiziranih trail tekih so pač neprekosljivi.
Po višinskih pripravah teden pred tekom z lahkimi turami z mulci po Dolomitih sem se počutila zares spočito. V Posočje smo prišli že nekaj dni prej. Noge so bile lahke, počutila sem se res pripravljeno. V petek smo se zapeljali v Tolmin po štartno številko. Naštimala sem nahrbtnik: meh z dobrim litrom energijske pijače, s seboj sem vzela kos kruha in pet gelov. Glava je bila naštelana, da v cilj pridem in konec. Samozavest je izhajala predvsem iz teh daljših tekov, ko sem še isti dan čisto normalno funkcionirala brez prehudih musklfibrov. Na predzadnjem teku (Go4Trail, novembra '23, 30 km) sem zadela v hud tekaški zid in imela prebavne motnje. Temu sem se želela na vsak način izogniti. Tokrat sem preizkusila vso hrano vnaprej. Ugotovila sem, da pred treningi lahko jem namaze na kruh ali kosmiče. Med tekom pa preproste ogljikove hidrate. Tudi vse ostalo je bilo preverjeno: od gat do nogavic in modrčka. Hlače mi najbolj ustrezajo take z visokim pasom, ker me sicer na boku ožuli nahrbtnik (zdaj vem, da lahko to rešujem z vazelinom).
Pred tekmo sem spala odlično. Presenetljivo dobro. Prvič sem na budilko pogledala nekaj čez tretjo uro. Naslednjič pa deset minut pred budilko. Zvonila je ob 5h. Lulanje, umivanje zob, kakanje, oblačenje. Odhod iz Bovca ob 5h in pol. Opravljena v tekaško opremo, direkt v mojega Citroëna in proti Tolminu. Med vožnjo sem jedla sendvič z Nutello in pila. Vedela sem, da nas čaka vroč dan. Še ena od težav, ki se mi pogosto dogaja med treningi, je občutek, da se mi lula, potem ko počepnem, pa gre ven le nekaj kapljic. Menda posledica, če premalo piješ. Hidracija je pri takem naporu, ki me je čakal, ključna. In hrana tudi. Nisem si smela dovoliti žeje in hude lakote. To mi je na tej tekmi res postalo jasno.
Start naše razdalje je bil ob 6.30. Najprej so nas dvakrat peljali skozi kamp, prav smešno je bilo kako so nas dali na razstavo. :) Nato smo tekli proti Ljubinju in jutro je bilo megleno. Na razgledni točki Senica smo bili že nad meglo. Tam sem spet pojedla kruh z Nutello. Tata me je klical prejšnji dan in mi zabičal, naj jem in to pravo hrano, ne samo gelov. Res sem ubogala nasvet in pazila, da nisem niti enkrat imela luknje v želodcu (tako pogosto občutim lakoto med raznimi aktivnostmi). Na celotni trasi sem se ustavila čisto na vsaki okrepčevalnici. Povsod sem spila vsaj dva kozarca izotoničnega napitka, vmes med tekom pa na vsake toliko še svojo pijačo iz meha. Res, res, res sem pazila, da dovolj pijem. Vmes sem šla trikrat tudi normalno lulat. Torej je bilo dovolj. Na vsaki okrepčevalnici s hrano pa sem tudi jedla. Navadno pobrala banane in pojedla med hojo. Povsod sem si umila in osvežila obraz. Vse okrepčevalnice so imele neverjetno ustrežljive in prijazne prostovoljce. Res iz srca hvala za gostoljubje! Take reči so izredno pomembne za moralo. Pohvalili so nas, pohecali, ploskali, spodbujali, ponudili hrano in pijačo. Odpirali nahrbtnike, dotočili v meh, poznali progo (vsi so vedeli, ali nas čaka vzpon ali spust in koliko km je do naslednje okrepčevalnice). Res vse pohvale organizatorjem za tako čudovito ekipo! Bili so pa tudi zelo dobro založeni, dobilo se je: kruh, kruh z Nutello, salamo, sir, sol, čips, arašide, rozine, magnezij, razne energijske ploščice, banane, pomaranče (pa verjetno sem pozabila še kaj). V slabih osmih urah na progi sem zaužila približno štiri banane, kruh z Nutello, dva kosa kruha pa še štručko, ki sem jo imela s sabo. Porabila pa sem tudi tri gele.
Iz razgledne točke Senica nas je steza peljala v Modrej in potem Most na Soči. Tam so me že začeli prehitevati prvi tekači na 35 km. Potem je sledil že drugi vzpon na Mengore. Na vrhu sem bila ob 9h. Krasno! Ta jutranji del je bil prav za dušo. Naravnost čudovito. Minilo mi je endvatri. Potem smo se spustili navzdol v Tolmin, mimo Labrce in ko je že močno pripekalo na najbolj smotano tolminsko ravnico. O, dio buh. Na tej ravnici so se tudi ločile proge 50 in 35/25 km. Do tu smo opravili s približno 20 kilometri. Potem je vse postalo bolj osamljeno. Tisti žgoč in raven makadam do vasi Gabrje sem parkrat preklela. Potem sem se nekako privlekla do okrepčevalnice na koncu vasi. Se okrepčala in sledil je res dolg vzpon. Ni bil strm, je bil pa dolg. Hodila sem in hodila. Večinoma sama. Trasa je bila speljana res genialno, po gostem gozdu in v senci. Vmes je bilo blatno, prečkali smo nekaj potokov. In, ko je postalo res težko, sem pripešačila (v klanec seveda hodim, napišem samo za tiste, ki še ne vedo, kako izgleda trail tek za povprečnega rekreativca) do vasi Krn. Aleluja! Okrepčevalnica, hrana, pijača. Ampak čaka nas še več vzpona. Nadaljevala sem navzgor. Ura je kazala približno 34 kilometrov. Mami sem poslala sporočilo, da mi gre dobro, da se dobro počutim. Do tu je res šlo ku šus. Tudi možu sem se redno javljala. Na 36. kilometru smo dosegli najvišjo točko traila - planino Pretovč (na progi sem bila že pet ur in pol). Z nadmorske višine 160 m smo se povzpeli na 1150 m.
Na planini je bilo krasno vzdušje. Modrooki sotekač mi je namazal in zmasiral kolena (preventivno), spet sem jedla in pila in potem… Sledil je mučen spust navzdol. Jaz pač bolj uživam, ko gremo gor. V sedmih kilometrih smo se spustili nazaj na 200 m. Za primerjavo, gor smo se vzpenjali kar 12 kilometrov. Vmes sem se še enkrat ustavila in spet namazala kolena. Tu sem že čutila sklepe. Malo tekala, malo hodila navzdol. V mislih odštevala kilometre do cilja. Potem, ko smo bili pod Tolminskim gradom, je bila pripeka, sopara, vročina (kaj jaz vem, kaj) naravnost obupna. Če napišem, da je bilo za umrt, se ne lažem. Pred Tolminskimi koriti so nas hladili z vodo (špricali kar z vrtnimi škropilniki). Od tu naprej mi je družbo ves čas delal Leon. Do cilja sva imela še približno 7 kilometrov. V družbi je šlo lažje, čeprav je bilo še vedno vroče za umrt. Po makadamu do Tolminskih korit: obupno! Potem nekaj sekund ohladitve, ko smo prispeli do reke. Potem pa nek smotan vzpon. En čas je klel* Leon, en čas jaz. Kam so to traso speljali, pismo rosno! Pa sva zgurala nekako do Žabč, potem še do Poljubinja. Na koncu so bile okrepčevalnice še bolj pogoste. Čeprav na koncu samo čakaš prihod v cilj, da se vse muke končajo. Komaj sem čakala Tolminko in prečenje le-te. Ohladitev. Cilj. Konec.
Presrečna. Najprej, da je konec. Potem, da mi je uspelo.
Potem, ko sem že spila pivo, ohladila noge in malo posedela, pa tudi, da sem prišla v cilj enajsta od tridesetih žensk. Pogrešala sem sotekačice. Zadnjih trideset kilometrov nisem srečala niti ene.
Razdaljo sem premagala dve minuti pred osmimi urami. Tempo teka je bil približno 9 minut na kilometer. Porabljenih 4465 kalorij.
Za mano je torej ena krasna izkušnja. Res, res krasna. Taka, ki pusti občutek, ki sem ga iskala (čeprav nosila v sebi že na štartu) I can do hard things. Tole je bilo prvič, ampak ne zadnjič.
Izredno zadovoljna z organizacijo se zagotovo še vrnem! Samo Tminci, a se lahko naslednjič zmenimo, da malo ugasnete gretje? :)
*rozine
*preklinjal
Vse zapisane razdalje, ure, višinski metri itd. so približni (zaokroženi), merjeni z mojo Suunto uro in prepisani iz Strave.