Z juga smo naredili premik na sever. Pot od El Medana do vznožja je bila zelo razgledna. Najprej mimo mest in vasi, nato skozi iglast gozd po ovinkasti cesti do lave in nakoncu do razgleda na zasnežen Teide. Nacionalni park je velik malo manj kot 200 kvadratnih metrov in je v UNESCO.
Na Tenerifih sem bila že drugič ampak tudi tokrat nisem osvojila najvišjega vrha Španije (Teide je visok 3718m). Izgovor, da bo treba nazaj? Otrokom odsvetujejo voznjo z žičnico zato sva s Klaro ostali pri spodni postaji, tudi Urban naj bi, moja dva pa naj bi šla na vrh. Ko je bil čas za vkrcanje pa smo izvedeli, da je zaradi snega prepovedan dostop na vrh. Razočaranje mojih je bilo precejšnje, na hitro pa smo se odločili za spremembo plana in da gre Urban z njima. Odpeljali so se skoraj na vrh. Midve s Klaro pa navzdol in na enega od manjših hribčkov. Pričakovala sem, da se bodo na razgledišču zamudili in zato sva se s Klaro odpravili hodit. V resnici pa so res brzinsko prišli nazaj, tako da sva potem pohiteli nazaj do avtomobila. Na hitro smo sprejeli odločitev, da gremo hodit proti Montana Blanci. To je vrh kjer je koča, kjer prespijo planinci, ki pot na Teide opravijo peš. Prehodili smo približno tretino poti. Močno je pihalo, tako da ni bilo prehude vročine. Pot je bila široka makadamska cesta. Vse naokrog pesek. Prijeten hike s krasnim razgledom! Srečali smo precej planincev z veliki nahrbtniki, pa tudi nekaj takih dnevnih pohodnikov. Med drugim tudi dva slovenca. 
Potem smo šli v gnečo k famoznemu lava stolpu kjer se vsi fotografirajo: Roques de Garcia. Dostopen s parkirišča na levi ob hotelu.Najbolj znan je Roque Cinchado, menda ga obišče 90% turistov, ki pridejo na Tenerife.
Potem pa naprej do naslednje točke: Icod de los Vinos. Ker je bila ura še solidna in smo imeli nekaj časa, smo se mimogrede napotili še do Masce. S tem smo si ogledali še drugi del NP Teide, saj se nismo vračali po isti poti. Vajeni z Islandije smo opazovali, kako se pokrajina spreminja. Definitivno, če se kdaj spet odpravim na Tenerife, si poiščem bazo nekje bližje parku saj je poln pohodniških poti za katere verajmem, da bi jih bilo vredno prehoditi. Cesta, ki pelje v to vasico je... ne vem kaj bi rekla... nevarna, ozka in prepadna a hkrati izredno slikovita. Barranco del Masca je bil zaprt. Ogledali smo si to mini vasico na robu prepada. Simpatično!
Od tu pa v Icod de Los Vinos, nov apartma, nad katerim nismo bili tako zelo navdušeni :). Naslednji dan smo obiskali famozni Loro Parque, ki je resnično vreden ogleda. Ne samo za otroke, tudi za odrasle je nepozabno doživetje. Sploh orke so me že drugič pustile brez besed. Nisem veliko fotografirala, tudi snemala ne, sem raje izkoristila in uživala v showu v živo.
Naslednji dan je bilo spet na vrsti raziskovanje peš…