Posadka: Adrijana, Andrej, Nika, Urban (tik pred drugim rojstnim dnem) in Klara (5m). Potovali smo v začetku aprila 2019. Potovanje je trajalo 10 dni. Spali smo na treh lokacijah: El Medano, Icod de los Vinos in San Andres. Leteli smo iz Trsta, zvečer. Na letalu je bilo-khm– naporno. Urban je bil preutrujen, nikakor se ni umiril, ko je končno zaspal se je zaradi neudobnega položaja zbudil ali pa smo ga morali zbuditi zaradi pristanka. Klara je vse prenesla več kot odlično. (Brezplačen nasvet za starše: potujte, ko imate dojenčke- ko se še ne premikajo in živijo večinoma od/na joški. Toplo priporočam.)
Okrog 1h zjutraj smo prevzeli avto: prostoren Citroen Picasso. Prva lokacija je bil El Medano. Otroci so zaspali takoj! Zjutraj smo bili vseeno pokonci že ob sončnem vzhodu. Nastanjeni smo bili v najvišjem (četrtem) nadstropju- s krasno teraso in v res lepem in dobro opremljenem stanovanju. Celotno potovanje je bilo bolj kot ne raziskovanje narave, hribov in hribčkov, sotesk. No, tudi na plažo smo šli ampak primarno nas zanima narava in pohodne poti.
Prvi dan smo se povzpeli na hribček ob El Medanu- Rdeča gora ali Montana Roja. Kratek vzpon iz parkirišča (dostop je lahko tudi direkt iz mesta po plaži do vznožja in na vrh). Ime ima po rdeči kamnini. Z vrha je krasen razgled na mesto ter na plažo. Popoldan smo se vozili po Costi Adeje in iskali skrit kotiček in ga tudi našli. Našli smo skalnato obalo in divje kamperiste. Sprehodili smo se do klifov in še nepozidanega dela Costa Adeje. Mimogrede- jug je resnično nasičen. Na Tenerifih sem bila prvič cca. 10 let nazaj, že takrat je bilo veliko angleških turistov. Tokrat pa se mi je zdelo nenormalno veliko hotelov, turističnih naselij, vse pozidano. Na meji neokusnega… Temu vrvežu smo se želeli malo umakniti in smo zavili po eni od sprehajalnih poti. Krasni kaktusi in razgled na sinje morje. Na kar smo naleteli na šotore. Eden, dva, vmes nakakšna slamnata baraka, pa nekakšni plehi. Našli smo čisto pravi hipi divji kamp (se opravičujem- ne vem kako bi poimenovala- alternativen življenjski stil mogoče?). Več kot očitno so tam živeli mladi in manj mladi v preprostih hišicah ali šotorih (brez vode ali elektrike- sredi ničesar). Razgled imajo lepši kot bogataši v vilah. Skratka, precej nenavadno…
Drugi dan sem sama preživela čisto mirno s Klaro in Urbanom na mestni plaži. Dopoldan mi je hitro minil. Moja dva pa sta šla v Barranco del Infierno. Hudičevo sotesko, ki jima je bila všeč. Opremljena s čelado sta sicer pričakovala še kaj bolj nevarnega, pa je bil čisto lep ogled soteske, ki se konča s slapom. Bila sta zgodnja in se izognila tako vročini kot gneči.
Popoldan smo si ogledali Caldero del Rey. Gre za krater v katerem je ranč. Gojijo večinoma banane pa tudi drugo sadje in zelenjavo. Tudi konje imajo. Sledila je vožnja do famoznih Los Gigantes. Klifi, ki jih vidiš od daleč. Manjkala nam je hoja, samo vožnja od A do B in na vsaki turistični točki par fotografij nas ne navduši. Zato smo šli na sprehod ob morju, zvečer pa v mesto na sladoled. Naslednji dan pa že v nacionalni park Teide.
