V Bovcu v zadnjem desetletju redko zapade sneg. Res leži na nizki nadmorski višini. Ampak! Če v dolini ni nič, še ne pomeni, da ga ni višje.
Novoletne praznike in zimske počitnice 2026 smo preživeli na soncu in snegu. Malo čarovnije, malo škripanja pod nogami in veliko hoje.
To so ture (primerna za začetnike v zimskih pohodih, niso izpostavljene in tudi precej obiskane), kjer smo ga letos našli.
Mangartsko sedlo (do koder pač greš)
Pozimi cesta ni vzdrževana in pohod proti mangartskemu sedlu je zelo prilagodljiv.
Mi smo se podali proti Mangartskemu sedlu mimo Mangartske planine, po shojeni stezi, ki je bila lepo utrjena. Lahko pa greš tudi kar po cesti že od začetka. Mi smo po cesti pešačili, ko smo dosegli tunele.
Pot si lahko skrajšaš ali podaljšaš. Greš samo do planine. Greš malo višje. Ali pa do prvega resnega snega.
Teren je odprt, razgledi so mogočni in če je lep dan, je svet tam zgoraj čisto drug.
Primerno za družine. Dereze imejte v nahrbtniku, priporočam tudi gamaše.
Svete Višarje iz Camporossa (Žabnice)
Ta pot je… strma. Zelo strma.
Začneš v Camporossu in se po romarski pešpoti podaš proti Svetim Višarjam. Večinoma si v senci, sneg je dolgo obstojen, pot pa je običajno dobro shojena, ker je zelo obiskana.
Na poti smo opravili z nekaj več kot 900 višinskimi metri. Dih se umiri šele na vrhu. Najprej se sprehodiš po gozdu, ob reki, potem prideš do križevega pota, kmalu dosežeš žičnico in to je znak, da je cilj blizu. Malo višje dosežeš smučišče, hodiš spet po žičnico in prispeš do čudovitega razgleda na Mangart. Sledi še kratek vzpon mimo ograje in v mesto ali pa čisto na vrh, do križa.
Na Svetih Višarjah smo si privoščili kosilo "pri Juretu". Krompirček in pico pa seveda sonce in tisti občutek, da si si zaslužil vsak grižljaj.
Spust je hiter in zabaven. Nujno gamaši in dereze (ali krplje ali turne smuči).
Rifugio Zacchi iz Belopeških jezer (sanke obvezne!)
Izhodišče: Belopeška jezera.
Pot do koče Rifugio Zacchi je dolga približno 6 kilometrov v eno smer in premaga okoli 450 višinskih metrov. Pot je večinoma v senci in lepo utrjena. Tudi zelo obiskana. Če želite dobiti parkirišče je fino, da pridete zgodaj. Parkiranje je plačljivo. Sonce se prikaže šele pri koči, okoli poldneva. Pa tudi hitro zbeži za hribe.
Vzpon je enakomeren, primeren tudi za otroke, če so vajeni hoje. Veliko se dogaja in jim je kar zanimivo: ljudje pešačijo, smučajo, se sankajo.
Sestop? Ena sama zabava. Ker se nazaj sankaš. Ja, je lažje. Ampak. Tudi utrudljivo, ker moraš z nogami ves čas zavirati. Po šestih kilometrih čutiš stegna bolj kot pri kakšnem klancu.
To je ena naših najljubših zimskih klasik.
Mrzli vrh pod Matajurjem
Krajši, a lep zimski vzpon (podrobneje opisan tu).
Približno ura in pol hoje in okoli 450 višinskih metrov. Izhodišče je vas Avsa potem pa samo sledite oznakam za Matajur.
Snega je običajno več šele proti vrhu, spodaj je pogosto kopno.
Razgledi proti Benečiji in dolini so široki in mirni. Manj obljudeno. Bolj tiho.
Če nimaš celega dneva, je to zelo lepa izbira.
Ideje tudi brez snega
Marija Snežna v Trenti
Parkiraš pri kampu Korita in slediš rumenim oznakam za sprehajalno pot Marija Snežna.
Dobrih 7 kilometrov hoje in slabih 400 metrov vzpona.
Mirna, razgledna, krožna pot, primerna tudi za otroke te pelje do kapelice nad skalo in mimo osamljenih hiši nazaj proti kampu.
T3lier nad Bovcem
Nov vrh nad Bovcem, lokalni hribček, nova pot se začne pri mrliški vežici v Bovcu. Je precej strma tura. Podrobnejši opis poti najdeš tu.
Super ideja za krajši sprehod, raziskovanje in kombinacijo gibanja ter igre.
Vse te ideje (in še več konkretnih napotkov za družine) so podrobno opisane v mojem vodniku Posočje za male planince.
Če loviš sneg, ga pojdi iskat višje.
V Posočju se skoraj vedno nekje skriva. ❄️
