Zjutraj prav nič ne hitimo. Gondola Aiguille du Midi nas bo na 3842m pripeljala v 10 minutah šele ob 14h. Ta dan se šteje še pod regeneracijo (včeraj smo osvojili Gran Paradiso). Zjutraj se sprehodimo po Chamonixu. Jaz si kupim nove rokavice, ker me je prejšnji dan na Gran Paradisu v dvojnih zeblo. Za Mont Blanc je napovedan močan veter. Skrbi me kako mrzlo bo zato si dokupim tudi še eno podmajico. Potem se čutim pripravljeno na podvig. Kosilo pojemo kar na parkirišču, tam se tudi oblečemo v zimska oblačila, čeprav je v Chamonixu kakšnih 25 stopinj. Na gondoli se pomešamo gorniki z vso svojo bojno opremo (cepini, palice, vrvi, nekateri imajo celo smuči in pancerje) in turistke v mini krilcih.



Ko prispemo na Aiguille du Midi se v tunelu naštimamo za vstop na ledenik. To pomeni, da daš gor gamaše, dereze, pas in počakaš, da te vodnik/vodnica priveže v navezo. Jaz hodim na sredini. Za danes nas čaka samo spust navzdol do koče Cosmiques, kjer bomo prespali. Ulovimo le malo razgleda in potem je tu že megla, ki kasneje tudi vztraja vse do večera. V koči poklepetamo. Andrej pokaže in razloži turo prečenja Mont Blanca. Gre za veličastno turo. Ob 18.30h je že cela koča polna in vsi nestrpno čakamo večerjo. Polpenzion je 77€ na osebo. Večerja je ODLIČNA: juha, polenta in golaž pa še sladica. Potem pa takoj spat. Ob 21h. Budnica pa že čez tri ure in pol… O, bog!



Tiste dobre tri ure so bile boljše kot nič. Ura mi je pokazala 19% kvaliteto spanja. Ja nič, bom pa že zmogla, tudi na 19%. Ob 1h smo na zajtrku. Ne gre dol. Spijem čaj in pojem košček peciva. Potem pa nase navlečem praktično vse razen bunde. Prižgemo čelne svetilke in v trdni temi začnemo vzpon. Lepo je. Uživam. Vidim samo nekaj luči pred sabo. Hitro mine in tam okrog 5h se že začenja dan. Pa veter tudi. Naša tura pa je večkrat gor in dol. Med prečenjem smo se najprej povzpeli na Mont Blanc du Tacul, potem na Mont Maudit (najbolj strm in izpostavljen del) in šele nato na Mont Blanc. Večkrat gor in dol pomeni samo večji izziv. Sprejmem in se mi zdi prav fino. Lepo napredujemo. Samo Maudit me skrbi, kako bom dol prišla. Gor se zmeraj zdi lažje kot dol.






Pod vrhom je veter še močnejši. Oblečem si vse kar imam pa me trese vsakič, ko se ustavimo. Vse čokoladice so zmrznjene. Hvala bogu za termose in vroč čaj. Zadnji del strmine pod vrhom se pa vleče. Gledam ga in gledam, pa potem pogledujem na uro, 4550m, potem 4620m, pa spet šele 4710m. Še malo, še malo, še malo… In smo gor! JAAA! 4809m. Tata muj, uspelo nama je! Ponosna na naju oba. Slikamo se in nastavljamo soncu. Zebe me in hitim s pitjem čaja, namakam piškote. Odločimo se, da bomo počakali še drugo navezo. Sprejmemo jih s čestitkami in potem že hitimo nazaj dol. Nekaj minut čez deveto uro smo dosegli vrh. Dol gre lepo, dokler se mi ne usuje menstruacija. O, bože… pa ne zdaj.





Vse do Maudita gre brez težav. Tam je pa podlaga že precej segreta in se vse topi. Dereze ne držijo tako kot za gor. Andrej in Marija naštudirata varovanje. Prvi gre tata, jaz za njim. Zdaj pa sonce žge in vsaka moja poteza je na 110%. Zakuha mi. Tako se držim cepina, da moram večkrat počivati, ker me začnejo boleti roke. Strmini (po naši laični presoji je bla vsaj 80%) pa kar ni konca. Iščem stopnice, zabijam dereze in zabijam cepin. Ves čas padajo manjše kepe. Potem pa ena večja, direkt na glavo- BUM!- še dobro, da imam čelado. Tata pride do konca strmine in jaz za njim. Uf. Odahnem si. Potem pa mi spet ena kepa prileti direkt v dlan. AV! Potem se skrijem pod sneg in čakam, da se spustijo še ostali. Malo naprej se ustavimo in nekaj spijemo in pojemo. Ura je že poldan. Ob 17h je zadnja gondola, ki vozi v dolino. Mi imamo še ⅔ poti pred sabo. Pejmo.




Vmes je del, ko naju vodnika opozorita naj se ne ustavljamo in naj prečimo čim hitreje, ker se lahko zruši kakšen serak. Počasi se prikaže naša gondola, Aiguille du Midi, cilj. Ko smo na zadnjem ledeniku, pod kočo, nekje na 3600m se zavemo, da bo zadnji del strm. 200m klanca navzgor čisto na koncu. Ob 15h, ko smo že utrujeni in lačni. Muka, krivica, višek! Ampak ni druge, finiš kot se za tako veličastno turo spodobi. Druga naveza hiti za nami, da bi ja ulovili gondolo za dol. In kaj se zgodi na koncu? Toliko ljudi je, da pridemo na vrsto za prevoz v dolino šele ob 18.30h. Vse restavracije in bari zaprti. Mokri smo, koža razdražena, noge utrujene. Čakamo kar na hodniku. Ni vidimo ure, da bomo v dolini. Pa pride tudi do tega.


Srečno smo nazaj. Peljemo se skozi tunel v Italijo in tam prespimo (v hotelu Rifugiolila). Naslednji dan po šestih urah vožnje pridemo v domače kraje, nazdravimo, stisnemo domače in ostanejo krasni spomini na lep dosežek. Juhu!!!!