Po ogledu sipin in neverjetne Deadvlei smo se odpeljeli v Walvis Bay, mesto, kjer sipine srečajo ocean.
🦗 Namibijski črički, ki jedo drug drugega
Vožnja od Solitaire do Walvis Baya je bila vse prej kot dolgočasna, čeprav nam je vzela cel dopoldan. Sprva vožnja skozi savano z rumenkasto travo, potem pa majhni grički, soteske in suhe rečne struge. Na cesti pa... črički. Med vožnjo po Namibiji te redko kaj preseneti bolj kot kolonije velikih, temnih čričkov, ki križarijo čez ceste kot vojska. To so Namibijski oklepni črički (Acanthoplus discoidalis), poznani tudi kot desert crickets ali "armoured ground crickets" – po videzu jih hitro prepoznaš po debelih nogah, trdem, hroščkastem oklepu in dolgih tipalkah.
Posebnosti teh čričkov:
– odrasli zrastejo do 6 cm,
– imajo močan oklep, ki jih ščiti pred plenilci,
– niso sposobni skakati kot običajni črički, zato hodijo,
– in... so kanibali.
Čeprav se večinoma prehranjujejo z rastlinjem, brez težav pojedo tudi druge čričke, predvsem poškodovane ali mrtve. Prav zaradi tega so se včasih kar gnetli okoli povoženih primerkov na cesti.
Gre za strategijo preživetja – v tako surovem okolju ni prostora za izbirčnost.
Zanimivost: če jih ogroziš, znajo iz sebe izločiti rumenkasto tekočino z močnim vonjem, s katero se branijo pred plenilci – vključno s pticami in celo mali sesalci.
Pot nas je zaposlila vse tja do popoldneva. Ko smo prispeli v mesto, smo najprej skočili v trgovino kjer smo dopolnili zaloge.
Walvis Bay – sol, ptice in peščene sipine
Mesto leži tik ob obali Atlantika, ob laguni, kjer domujejo flamingi, pelikani in druge vodne ptice. Znano je po solinah, ki proizvedejo okoli 750.000 ton soli na leto – največ v Afriki.
Ampak nas ni zanimala samo laguna. Mi smo prišli po en prav poseben razgled.
Sandwich Harbour – tam, kjer pesek poljubi ocean
Sandwich Harbour je kraj, kjer se Namibijska puščava s svojimi sipinami dobesedno zlije v Atlantski ocean. Dostop je mogoč samo z vodenim izletom z izkušenim vodičem in pravo opremo.
Naš vodič je bil Michael iz MC Tours. In v štirih urah nam je pričaral izkušnjo, ki je bila... neverjetna.
Dostop do Sandwich Harbourja poteka po ozkem pasu peščene plaže, ki jo pri plimi ocean v celoti prekrije. To pomeni:
– vožnja je mogoča le ob oseki,
– izkušeni vodiči natančno spremljajo časovnico plimovanja, saj je vožnja pri narobe izračunanem času lahko nevarna.
Zato je vstop dovoljen izključno z organizirano turo. Mi smo doživeli vožnjo tik ob valovih. Urbana so valovi čisto očarali.
Vožnja od centra Walvis Baya do prvih večjih sipin v Sandwich Harbourju traja približno 1 uro. Prvi del pelje mimo lagune in solin, nato pa sledi vožnja po plaži in vzpon v sipine.
Vožnja po spinah je bila krasna. Adrenalinska, a zaradi izkušenega šoferja prijetna in predvsem varna. Na vrhu sipin pa razgled, ki ti vzame sapo.
Sredi puščave (beri: sredi ničesar) so nam potem pripravili še piknik.
Na poti nazaj je Michael naredil še eno čarovnijo – ustavil je avto in začel iskati... In res – po nekaj poskusih je izpod peska privlekel drobnega, skoraj prosojnega gekona.
🦎 Namibijski peskovni gekon – prosojni prebivalec puščave
To je bil Namibijski peskovni gekon (Pachydactylus rangei). Ta redka vrsta je popolnoma prilagojena življenju v puščavi:
– ima prosojno kožo, skozi katero lahko vidiš notranje organe,
– velike črne oči brez vek, ki jih ščiti s prozorno membrano,
– široke, splatt-like tačke, ki delujejo kot mini krplje – omogočajo mu, da hodi po sipkem pesku brez pogrezanja,
– aktiven je ponoči, čez dan pa se skriva globoko pod površjem, kjer je hladneje.
In zdaj še najbolj čudna posebnost: gekon pije svoje solze. Njegove oči nimajo vek, zato si jih čisti z jezikom, obenem pa s tem povzema vlago, ki se nabira na njihovi površini – v izjemno suhem okolju je vsaka kapljica vode dragocena.
Poleg tega lahko vlago pridobi tudi iz peska in hrane (predvsem drobnih žuželk).
Cena ture: cca. 350 € za 4 osebe.
Najdražja izkušnja na potovanju – ampak vredna čisto vsakega evra.
Še isti popoldan smo se poslovili od Walvis Baya in že drveli proti naslednji puščavski postojanki (kjer je letos marca deževalo po petih letih!) – Spitzkoppe.