Po prvem šoku z vizami in reševanju situacije tik pred zdajci (cel zapis o tem najdeš tukaj 👉 Kako se (skoraj) nismo odpravili v Namibijo), smo končno pristali, prevzeli naš avto s strešnim šotorom in zavili proti jugu.
Olive Trail – sprehod po soteski
Naš prvi večji postanek nas je popeljal v Naukluft National Park, kjer smo si izbrali Olive Trail – pohodno krožno pot dolgo 10 km. Lepo označena steza nas je peljala najprej navzgor na planoto potem pa je sledil spust po oranžni soteski čez suhe rečne struge in posamezne bazenčke. En del poti zahteva kar zahteva nekaj plezalnih sposobnosti! Razen previdnosti ob jekelnici smo jo prehodili brez posebnih težav (z nekaj spodbude, obilo vode in prigrizkov 😉).
Zjutraj smo na parkirišču srečali še nekaj drugih pohodnikov, a na poti smo bili večino časa sami – razen, seveda, ko nas je ob poti presenetil kudu.
Za pohod je obvezen permit, ki ga kupiš pri istoimenskem kampu (ki je nekaj kilometrov vožnje naprej od oznake za Olive Trail).
Namig: S seboj imej dovolj vode, klobuk in čevlje z dobrim oprijemom. Teren je razgiban. Senca je, ko enkrat dosežeš sotesko.
Solitaire – križišče s karakterjem
Po pohodu smo našli našo bazo za raziskovanje v kraju Solitaire – zaselku sredi puščave, ki je hkrati črpalka, pekarna, mini trgovina in razstava rjavih zarjavelih avtomobilov.
Kamp, v katerem smo prenočili, nas je pozitivno presenetil – bil je urejen, miren, z vso osnovno infrastrukturo.
Kraj je slaven tudi zaradi jabolčne pite, za katere pravijo, da so najboljše v Namibiji (ali kar na svetu?), žal pa jih nismo uspeli poskusiti. Ni bilo časa.
Sossusvlei – razglednice iz drugega planeta
Naslednji dan smo se podali proti Sossusvlei, kjer se razprostira najbolj znana pokrajina Namibije – peščene sipine, suhe bele ravnine in drevesa brez življenja, a s toliko karakterja, da jih ne pozabiš nikoli.
Najprej smo obiskali Deadvlei – suho belo kotanjo z več stoletij starimi drevesi in oranžnimi sipinami v ozadju (Big Daddy Dune). Dostop je mogoč le s 4x4 vozilom ali uradnim shuttle busom.
Zadnji del poti, od parkirišča za 2x2 vozila naprej, pelje čez mehak puščavski pesek. Tam moraš sprazniti gume na 1.4 bara potem pa... gasa!
Mi smo se po lepo zvoženi poti podali z lastnim avtom, brez težav, a priznam – bilo je kar adrenalinsko.
Fotografije, ki so nastale so nastale sredi dneva, kljub močnemu soncu – slike so še vedno izpadle čudovito. Če si želiš res popolne svetlobe (sončni vzhod ali zahod), moraš prespati znotraj parka, saj se zunanjim obiskovalcem zapornice odprejo šele ob sončnem vzhodu – ko je za prvo zlato svetlobo že prepozno.
Mi smo žal ostali zunaj parka, saj so bile kapacitete v kampih znotraj parka že vse zasedene.
Ob obisku je nujno imeti s seboj dovolj vode in čevlje (tudi sandali so okej), saj je pesek zelo vroč.
Mi smi najprej zlezli po razgled. Povzpeli smo se proti Big Daddy Dune, a na vrh nismo prišli (sipina je visoka približno 380 m), smo pa dobili pogled na celotno dolino Deadvlei in tudi sosednje manjše in manj znane doline. Potem smo se spustili navzdol in na belem blatnem dnu naredili 101 pozo.
Na poti nazaj v Solitaire smo se še povzpeli proti Dune 45, ki velja za eno najdostopnejših in najlepših sipin. Otroka sta stekla gor, midva pa... sva jo bolj počasi vzela. Ampak razgled? Krasen.
Zvečer smo se vrnili v naš kamp v Solitaire, s peskom v čevljih in srcem, polnim puščavske tišine.
Sledila je pot proti morju – v Walvis Bay, na kraj kjer se puščava sreča z oceanom.
Ampak o tem... v naslednjem zapisu.