Za nami je bil čarobni Spitzkoppe, pred nami pa nekaj povsem drugega – suša, revščina, in ljudje ter njihove zgodbe.
🏔️ Brandberg – ognjena gora, ki skriva najvišji vrh Namibije
Iz Spitzkoppeja smo se najprej odpravili proti gorovju Brandberg – najvišji točki Namibije.
Brandberg (v nemščini Ognjena gora) je pravzaprav najvišja gora Namibije, njen vrh Königstein pa doseže 2573 metrov nadmorske višine. Gre za osameli gorski masiv, ki se mogočno dviga nad okoliško puščavsko ravnico v regiji Damaraland.
Kako je nastal?
Brandberg ni ostanek vulkana, kot pogosto zmotno mislijo, temveč granitna intruzija – to pomeni, da se je pred približno 130 milijoni let pod površjem nabirala stopljena magma.
Ta magma ni izbruhnila, ampak je počasi kristalizirala pod zemljo in tvorila velikansko gmoto granitne kamnine.
Skozi milijone let je površje okoli nje eroziralo, veter in dež sta ga dobesedno odnesla – in razgalil se je ta čudoviti granitni masiv, ki danes dominira pokrajini.
Svetloba ob sončnem zahodu, ki se odbije od rdečkastega granita, ustvari efekt žareče gore – od tod ime Brandberg.
🥾 Königstein – najvišji vrh Namibije
Vzpon na Königstein je zahteven pohod, primeren le za dobro pripravljene pohodnike:
– trajanje vzpona: običajno 2 do 3 dni,
– višinska razlika: približno 1500 metrov vzpona,
– teren: skalnat, razgiban, brez sence, orientacija je zahtevna,
– voda: je ni – vse moraš prinesti s seboj,
– spremstvo: pohod je možen samo z uradnim vodičem (obvezno),
– taborjenje: vmesni kamp je postavljen na platoju sredi granita.
Zaradi oddaljenosti, vročine in pomanjkanja vode, se Königstein uvršča med najbolj zahtevne pohode v Namibiji. Večina obiskovalcev se zato odloči za krajši pohod do White Lady poslikave, ki je kulturno in vizualno bogata ter bistveno dostopnejša.
Ob prihodu do Brandberg info centra smo se tudi mi pridružili vodenemu pohodu skozi kanjon, ki je letos – po sedmih letih suše! – spet poln življenja. Tekla je reka, vse je bilo zeleno, polno žab, paglavcev, ptičev.
Pot je dolga okoli 5 km, vodi do znanih White Lady poslikav.
Namig: Pot je razgibana, deloma čez kamne in skale, zato potrebuješ dobre čevlje, pokrivalo in dovolj vode. V vročini zna biti kar zahtevna.
Bela dama, ki ni bela
White Lady, najbolj znana poslikava v Brandbergu, je stara okoli 2000 let. Kljub imenu ne gre za žensko – novejše raziskave kažejo, da gre najverjetneje za moškega šamana v ritualni drži.
Upodobljen je z lokom in v spremstvu drugih figur. Poslikava je del bogatega niza več kot 1000 slik v tem območju – delo ljudstva San, ki so tukaj stoletja živeli kot lovci-nabiralci.
Damara Living Museum – ohranjanje tradicije skozi prikaz
Po pohodu smo se ustavili v bližnjem Damara Living Museum, kjer nam je ljudstvo Damara prikazalo, kako so včasih živeli.
Takoj in jasno povedo, da gre za prikaz – to ni resnično življenje, ampak prikaz, ki jim omogoča, da nekaj zaslužijo in hkrati ohranijo svojo kulturo.
Ogled vasi, prikaz tradicionalnega zdravilstva, izdelava nakita in pa sprehod z nabiralko in lovcem – celotna izkušnja je stala okoli 200 NAD na osebo.
Bi danes šli znova? Verjetno ne – ni bilo zavajajoče, je pa bilo zelo nastavljeno.
A otrokoma je bilo izredno zanimivo in iz tega vidika naj jim bo, obisk je bil smiseln.
Prespali smo v bližnjem kampu Abu Huab Campsite. Zjutraj pa so nam na recepciji ponudili še izlet iskanja puščavskih slonov – z vodičem v tvojem avtu se odpelješ po rečni strugi. A mi smo imeli že druge načrte.
Dobrodošli v Opuwo in v kaos!
Vožnja proti severu je bila dolga, ovinkasta, samotna. In potem... Opuwo.
Popoln kontrast vsemu, kar smo doživeli do zdaj. Mesto, ki živi in bruha energijo. Povsod ljudje, tržnice, avtomobili, ženske z različnimi pokrivali, frizurami, oblekami.
Tu se srečujejo Himbe, Herero pa tudi sodobni meščani. Pravi kulturni preplet.
Komaj smo stopili iz avta, že so nas prosili za hrano – kazali letake iz trgovin in nas moledovali, da jim kupimo olje, moko, sladkor. In smo. Mleko, riž, olje – in v sekundi je bilo vse razdeljeno in odneseno. Potem smo se pa hitro pobrali v kamp.
Kamp, kjer smo prenočili: Opuwo Country Lodge je bil nad mestom in je imel zasebno kopalnico in umivalnico ter lep razgled. Na recepciji smo spraševali za Himba tour a je bila cena tako oderuška, da smo se odločili za drugačen pristop.
Obisk Himba vasi
Naslednje jutro smo se odpravili v Kutako Info Center. Gre za lokalni center, kjer ti organizirajo ogled pristne Himba vasi z angleško govorečim vodičem.
Izkušnja nas je stala okoli 80–90 €.
Šlo je takole:
– najprej obisk trgovine z vodičem, ki je vedel kaj kupiti za darilo on obisku (za ljudstvo smo nakupili moko, sladkor, olje, maslo, riž- vse v velikih količinah oz. na rinfuzo),
– vožnja približno 30 minut izven mesta (z lastnim avtomobilom) in prihod v vas
– pogovor s poglavarko in spoznavanje družine ob tolmačneju in prevajanju vodiča
Poglavar je bil na pogrebu, tako da nas je sprejela poglavarka. Predstavili smo se, vodič je prevajal, in začelo se je srečanje dveh svetov.
Drug drugega smo spraševali o načinu življenja – če družine spijo skupaj, a so otroci ves čas z materjo, jih zebe, koliko časa se dojijo, ... Izmenjali smo si informacije. Ko sem povedala, da imata moja otroka vsak svojo sobo, me je Himba mama resno vprašala: “Pa želita tako spati? Ju ni strah?”
Kar naenkrat ni bilo več prav ali narobe. Samo razlike. In spoštovanje do drugačnosti.
Himbe so polnomadski pastirji, močno povezani z naravo, živino in tradicijo.
Kaj jih prepoznamo že po zunanjosti?
-
Rdeča koža in lasje
Himba ženske so znane po tem, da svojo kožo in lase mažejo z mešanico rdeče oker prsti, masla in aromatičnih zelišč. Temu rečejo otjize.
Pasta jim služi kot zaščita pred soncem, insekti in izsušitvijo, hkrati pa ima tudi lepotni in duhovni pomen. -
Brez tušev, a ne brez higiene
Himbe ne uporabljajo vode za umivanje – to bi bila v tem okolju potrata. Namesto tega uporabljajo dimne kopeli iz zelišč. V posebno zapečeni posodi zakurijo aromatične rastline in se nato prekrijejo z odejo – tako prečistijo telo in odišavijo oblačila.
Ženske pogosto nosijo isto obleko več mesecev, a s to metodo ostajajo čiste. In res niso smrdele. -
Tradicionalne pričeske kot statusni simbol
– Otroci imajo obrito glavo, razen enega ali dveh pramenov.
– Dekleta imajo pogosto kitke, ki visijo čez obraz – to pomeni, da so dobile menstruacijo in da so v obdobju pred poroko.
– Ženske imajo dolge kite ali drede, premazane z otjize pasto in na koncu čopke umetnih las (včasih kravjih repov). -
Več žena, skupno življenje
Moški lahko imajo več žena, če si to lahko privoščijo. Vsi živijo skupaj v skupnosti, kjer skrbijo drug za drugega.
It takes a village tu res velja- za enega otroka skrbi več žensk – tudi tistih, ki niso biološke matere. -
Hiše iz gline in gnoja
Hiše so preproste, nizke koče, zgrajene iz lesa, blata in kravjega gnoja. Notranjost je temna, hladna, brez pohištva, a čista. -
Prehrana
Hrana je osnovna – pap (koruzna moka), mleko, včasih meso. Pijejo predvsem kozje mleko in vodo, kadar je na voljo.
Dotaknilo (in tudi malce ranilo) me je srečanje z otroki. Njihove črne in radovedne oči. V naročje sem prijela enega pet mesečnega dečka, ki je bil polulan in zato tudi mrzel. Pa 14-letna deklica, ki se je sramežljivo smehljala izza svojih kitk in ki se bo verjetno prav kmalu poročila.
Ob obisku so nam še zaplesale in mene tudi povabile zraven, kupili smo nekaj zapestnic in se zahvalili poglavarki. Ta nas je prosila, če jo lahko zapeljemo v mesto. Stisnila se je z nami v avto, pokrita z rutami, da ne bi umazala sedežev. Celo pot smo klepetali, pokazala sem ji reko Sočo in koliko krompirja pridelamo (pa imamo samo 4 vrste krompirja na naši njivi) in osupnilo jo je. V Opuwi je dež le na vsake nekaj let.
Obisk je bil izredno zanimiv in nam je dal misliti. O njihovem življenju sva z možem klepetala in razglabljala še nekaj naslednjih večerov, ko sva posedala ob ognju. Obisk nam je veliko dal, a hkrati pustil še kopico neodgovorjenih vprašanj.
Kdo so pa Hererro?
Ob prihodu v Opuwu smo srečali veliko žensk v ogromnih, starinsko elegantnih oblekah z značilnim pokrivalom v obliki kravjih rogov – znak, da gre za Herero žensko.
Herero so pastirsko ljudstvo, ki izhaja iz Bantu skupin in so se v Namibijo naselili iz osrednje Afrike. Živijo predvsem v osrednji in severni Namibiji (regije Okahandja, Otjiwarongo, Opuwo).
V 20. stoletju so bili Herero žrtve genocida, ki ga je nad njimi zagrešila nemška kolonialna oblast (1904–1908). V spomin in upor so ženske začele nositi obleke v viktorijanskem slogu, kot so jih nosile žene nemških kolonialistov – a s svojo interpretacijo.
Danes so te obleke simbol identitete in ponosa. Naglavno pokrivalo, oblikovano kot kravji rog – simbolizira pomen goveda v njihovi kulturi.
Čeprav Herero in Himbe izgledajo zelo različno, so genetsko in jezikovno povezani – Himba so v bistvu »ohranili« starejši način življenja, medtem ko so se Herero bolj integrirali v sodobno življenje.
Himbe pravijo, da so njihove sestre, le da so izbrale drugačno pot.
Slapovi Ruacana in kamp Okapika
Popoldan smo se zapeljali čisto na sever, do slapov Ruacana, tik ob meji z Angolo.
Končno voda. Obilica vode! Slapovi so veličastni, a okolica polna smeti.
Prespali smo v kampu Okapika, ki ga z veseljem priporočam:
– pijača dobrodošlice,
– bazen,
– večerja (zame njihov goulash s pap polento),
– čiste sanitarije,
– večerna predstava: ples in petje.
Popoln konec dolgega, raznolikega dneva.
Sledi: Etosha – safari, žirafe in zebre in nosorogi in sloni in ...