Po celodnevni vožnji smo zvečer prispeli v Husavik. Že vožnja skozi mesto nas je pritegnila, da smo kasneje šli raziskovat. Kamp čisto na koncu mesteca, pod hribom, ki nas je močno spominjal na domači Nanos, je imel zaprto kuhinjo in lepo zelenico.
Skuhali smo večerjo in se potem odpravili v mesto, želeli smo rezervirati izlet z ladjico za opazovanje kitov. Najprej smo si ogledali mestno kopališče. Poleg Blue Lagoon imajo islandci zelo pogosta čisto navadna kopališča, bazene z temperaturo med 30 in 42 stopinj. Kopat se nismo šli ker smo bili pozni. Krenili smo raje do pristanišča. Ogledali smo si vse možne ladje, ki nudijo izlete, zdele so se nam majhne, odprte. Jaz sem se spraševala kako bo to šlo z živahnim enoletnikom pa še noseča, kaj če me prime slabost. Tuhtali smo skupaj dokler nismo zagledali kako v pristan pluje malo večja ladja, ta se nam je zdela še najbolj primerna. Potem smo le še iskali agencijo, ki tole ladjo vozi in jo našli, lepo so nam razložili, da zaradi Urbana ne bo težav, da so kite videli in da ni mrzlo. Rezervirali smo in priznam, da sem imela to izkušnjo na vrhu seznama kaj videti na Islandiji.
Sprehod po mestu smo nadaljevali ob luštni zeleni cerkvici in nazaj do šotorov- spat. Ogled kitov smo imeli ob 10h zjutraj. Prebudili smo se v lep dan, tudi pihalo ni. Vseeno pa smo že doma prebirali kako peklensko mrzlo zna biti na ladji, vetrovno in mokro. Torej smo se oblekli temu primerno. Na koncu se je izkazalo, da čisto preveč. Imeli smo res lepo vreme in prav nič nas ni zeblo. Z Vasjo sva popokala Urbana v njegov deuter in šla na sprehod do bližnje kmetije z islandskimi konji in lepim razgledom na mestece, motiv je bil, da bi Urban zaspal. Seveda zaspal ni. Razgled je bil pa vseeno lep in lahko sem naredila nekaj posnetkov konjev.
Sledil je obisk agencije, placilo izleta in hop-hop na ladjico. Tam smo dobili se tute, ki smo jih oblekli čez naša oblačila in res nas ni zeblo. Urban je bil pa že siten in utrujen. Najprej sem ga poskušala uspavati v naročju in mi je skoraj uspelo dokler vodič ni začel predavati po mikrofonu, v sekundi je bil buden. Potem smo ga enostavno dali nazaj v deuterja in s pomočjo zibanja barke je mirno in lepo zaspal. Ladjica se res konkretno ziba, ne tako kot smo vajeni na barkah na Hrvaškem ampak ni spet tako hudo kot nekateri pripovedujejo, ali pa smo mi zgolj imeli srečo. Čas je hitro minil, vodič je našteval raznorazne zanimivosti o kitih in že kmalu smo zašli v skupino ladij in ja- tadam-tadam: kit! In to ne eden ampak dva! Dva kita grbavca. 30 tonska žival dolga do 15m. Waw! Skupaj sta plavala, bruhala vodo, se nato potopila nižje, izginila za par minutk in vsi smo se spraševali kje bosta pokukala ven in spet ponovi vajo. Čudovito! Tako smo ju opazovali, bi rekla da kar, dobro uro. Resnično nepozabno. Urban se je zbudil ravno toliko, da je videl rep, skoraj celo predstavo je prespal. Pot nazaj v Husavik je minila hitro saj so nam postregli kakav in cimetove zavitke. Zaliv Skjafandi kjer smo pluli je poln cvetočega planktona. Ta se razvije poleti zaradi svetlobe, v zaliv pa hranila celo zimo prinašajo dve reki, ki se izlivata v morje. Plankton poleti v zaliv privablja kite, nekje od junija do avgusta so možnosti za videt kite največje. Celotna izkušnja je bila fantastična!
V kampu smo si potem še skuhali kosilo in spet krenili na pot še malo bolj na sever do kanjona Asbyrgi. Spominjalo nas je na Vremščico (spet, zaradi vetra). Pohodniško opremljeni smo se sprehodili na Eyan. Hodili smo po vrhu klifa s krasnim razgledom navzdol na kanjon. Kanjon je suh in poraščen, ponekod celo s smrekami, verjetno zaradi zavetja. Naj povdarim, da na Islandiji tako piha zato ker je gola, dreves kot smo jih vajeni ni. O gozdovi lahko samo sanjajo. Zato tudi ni zavetja. Kar raste je umetno posajeno in mislim, da raste zelo zelo počasi glede na kratko poletje. Asbyrgi kanjon se pojavi sredi ničesar, dolg je 3,5km in širok 1km. Poln je različnih sprehajalnih poti, ki so tudi lepo označene. Prepadne stene Eyana so visoke tudi do 100m. Krasna krožna sprehajalna pot.
Od tu smo se odpeljali v dež. Škoda res. Oblečeni v palerine, Urban že precej utrujen je kasneje v dežju in v ruzaku celo zaspal! Oblekla sem ga v dežne hlače, škornje, zgoraj pa vetrovko, pa še pokrili smo ga s palerino od ruzaka in naš fantek je zadremal v najbolj nemogočem vremenu kar si ga lahko zamisliš. Na poti malenkost nižje proti Myvatnu smo se namreč ustavili še pri slapu Dettifoss. Nobenemu se v resnici ni dalo ven iz avtomobila ampak smo nekako šli, ostali turisti so izgledali kot da jih vreme sploh ne moti. Prav je, da smo šli. Slap z največjim volumnom vode v Evropi je bil res impresiven, še na vreme pozabiš! Škoda le, da so slike slabe. V glavnem, noro, samo 45m visok in 100m širok slap vsako sekundo spusti 400 kubičnih metrov vode. Vsako sekundo. Oblak kapljic se vidi kilometer daleč. Kaj takega še ne. Do slapov vodi lepo označena pot, hoje je za 20 minut po lava polju, ki ga je dež še dodatno potemnil. Vse črno okrog in okrog.
Urbana smo uspeli prestaviti v stolček in še naprej je dremal vse do cilja: Myvatn jezera. Izgovori se mivaht. Ta delček Islandije bi postavila na drugo mesto lestvice naj lepot Islandije.