Islandija: Myvatn in neuspeli poskus prečkanja reke

V Myvatn kamp smo prispeli popoldan, deževalo je in pihalo, nobene volje nismo imeli postavljati šotorov. Skupna kuhinja in jedilnica (pokrita in zaprta) je bila nabito polna. Ni šlo drugače, postavili smo šotore, si v njih nekaj na hitro skuhali in zaspali. Ponoči sta bili najini vreči mokri, pri strani je zaradi nalivov z vetrom v šotor vdrla voda. Čez dan nam je naše specialne puhaste spalne vreče uspelo posušiti, tako da hujšega ni bilo.DSC_0042.JPGDSC_0065.JPG

Za Myvatn smo imeli začrtanih cel kup znamenitosti. Po zajtrku je bila prvi stop na lava polju Dimmuborgir. Gre za ogromno območje izlite lave stare 2000 let. Urejene so sprehajalne poti, mi smo si izbrali Church Circle dolg 2,3km. Sprehodiš se mimo stolpičev iz lave, spodmolov in celo cerkve. 

Sledil je vzpon na krater Hverfjall. Krater, ki se je pojavil 2700 let nazaj je visok 452m in se razprostira 1040m široko. Nanj vodi črna peščena steza. Na vrhu je močno pihalo ampak pogled iz 452m na Myvatn jezero je bil čudovit. Hkrati smo že pogledovali v drugo smer, proti oranžnim goram Namafjall.DSC_0088.JPG

Hverir je bil naslednja turistična točka. Geotermalno območje, smrdljivo, dimno, oranžno, sivo, tudi modro, brbotajoče, nezemeljsko območje. Nekaj kar smo videli prvič. Čudovite barve. To okrasto območje je resnično podobno Luni, polno blatnih kotlov, parnih odprtin in mineralnih odlagališč. Če te zazebe globoko vdihneš in zajameš sapo (ker res izredno smrdi) in se postavih ob parno odprtino, v hipu te pogreje.DSC_0115.JPG

Od tu smo se odpeljali na Kraflo. Krafla je 818m visok hrib in območje geotermalne elektrarne in mladih izbruhov Krafla vulkana, reče se jim Krafla požar, saj je ognjenik bruhal od leta 1977 do 1984. Po cesti smo skozi okno opazovali cevi iz katerih je ponekod uhaja para. Na zgornjem parkirišču smo si ogledali krater Viti. Mama in tata sta se sprehodila naprej, mi trije smo se šli pa samo poslikat. Ko prideš na rob kraterja te pričaka prijetno presenečenje- v kraterju je voda! Sinje modro jezero! 20180622_125759.jpg

Od tu smo se potem zapeljali na parkirišče malo nižje in šli na fantastičen sprehod po lava polju: Leirhnjukur. Najprej po stezi mimo jezerc in nato naprej mimo raznih odprtin skozi katere se kadi po lavi različnih strktur do točke kjer ti razgled vzame dih. Povsod naokoli je namreč črno-rdeča lava. Popolna pustinja! DSC_0181.JPG



Za nazaj smo skočili še v elektrarno na krajšo razlago, kako se pridobiva geotermalna energija- priznam, da nisem veliko odnesla.

Od tu dalje pa je bil plan sledeč: z našim terencem v notranjost, v highlands do Askje. Izbrali smo si cestico F88. Na zemljevidu je bilo risano, da nas čaka prečkanje rek. Manjših rek- rekic. Vozili smo se že precej v notranjost. V popolni osami, nikjer nikogar. Makadamska cesta je bila kar okej, vse brez posebnosti. Jaz sem bila nervozna, malenkost zaskrbljena. Urban je spal. Vse je šlo po planu dokler nismo prišli do reke. Konkretne reke! Tata je bil pripravljen zapeljati čez. Jaz pa sem dala jasno vedeti, da se to pod nobenim pogojem ne bo zgodilo. Vasja se je sezul, šel preverit globino. Nekje do kolen, baje mala malica za naš SUV. A-a! V moji glavi se je sprožil alarm. Moška sta vztraja da to ni nič, da gremo čez, baba kaj kompliciraš. Res sta že hotela čez, dokler nisem resno zagrozila, da pod nobenim pogojem z otrokom ne gremo čez deročo reko. Reko! Pod nobenim! Naj mene in Urbana pustijo tam, čez tisto reko jaz ne grem! In pika.

DSC_0207.JPG

In smo obrnili in šli nazaj… nazaj v civilizacijo.

DSC_0116.JPGDSC_0072.JPG

DSC_0145.JPGDSC_0151.JPGDSC_0183.JPGEBMU3502.JPGDLEF8950.JPGIMG_9443.JPGBZWU7175.JPGDSC_0195.JPG

Nazaj na spletni dnevnik

Napišite komentar

Upoštevajte, da morajo biti komentarji pred objavo odobreni.