Ob 5h zjutraj štartamo iz Divače proti Brniku. Na Brniku smo endvatri čez vse check-ine. Letalo do Istanbula (kjer prestopamo) ima nekaj zamude, a nas ne gane preveč ker nas tako ali tako čaka en dolg layover. V Istanbulu nam čas mine hitro. Res je veliko letališče, otroka uživata na igrišču, midva koristiva gratis wi-fi, vmes naredimo malo window shoppinga in zapravimo skoraj 60 evrov za slabe burgerje v Burger Kingu. Potem spet malo sprehoda po tem ogromnem letališču in že se vkrcamo na letalo za Dubaj. Prispemo malo čez četrto uro zjutraj.
Po dolgem potovanju spimo tam nekje do 10h. Potem takoj v bazen in ležerno naprej. Na sprehod po okolici. Nastanjeni smo namreč pri moji prijateljici Nini in njenemu možu Cormacu ter njunemu psičku Kaiu. Pregledamo čudovit okoliš kjer živita. Vse je tako lepo urejeno: zelen park in ogromna ter pestra otroška igrišča, tista dubajska mehka tekaška steza. Pa seveda trgovine, restavracije in nenazadnje shopping mall. V krasnem okolišu živita. Res, res, res lepo. Sledi klepetanje in pakiranje. Zvečer skočimo do Kite beach, plaže s katere se lepo vidi jadro hotela Burj Al Arab. Vasko prevzame rent-a-car. Čaka nas prava dogodivščina. V Združenih Arabskih Emiratih sva že tretjič. Zato je edino prav, da obiščemo še kakšen drugi Emirat poleg Dubaja. V avto spakiramo kamping opremo (šotor, spalke, podlogo smo pripeljali s seboj v kufrih), nekaj hrane, gorilnik in posodo. Pa cel kup vlažilnih robčkov. A se na tej točki sprašuješ “a v Dubaju se da kampirat?”
Ja- se da! Kampirat namreč. Danes preizkusimo.
Dogovorimo se, da naslednji dan vstanemo zgodaj. Budilka zvoni ob 5.30h. Ob 6.30h sledi odhod in vožnja proti Hatti. Hatta še vedno spada pod Dubaj, leži pa na meji z Omanom in je tako luštno gorovje. Odpravimo se na hajk proti Hatta sign, gre za napis tak kot Hollywood. Pot sicer ni lepo označena, ampak se znajdemo. Razgled je lep. Spust enostaven in smo že nazaj v Hatta Wadi Hub (izhodišče našega hajka, sicer pa kot nekakšen športni center) kjer si privoščimo kosilo in spijemo noro dober mango juice. Nina me je na srečo že prvi dan podučila, da se v Dubaju najde sadje od vsepovsod in ker je Dubaj bližje Tajski kot Slovenija je sadje res okusno in dobro. Vsak dan mango in papaja zame torej.
Po kosilu se pa podamo na še eno zelo obljudeno lokacijo v Hatti in to je Hatta Dam, jez in jezero ujeto med skale. Ču-do-vi-to. Najamemo pedolinota in se imamo res fino. Eno uro plujemo, otroka (ja, oba) zaspita kar na pedolinotu. Potem se poslovimo od Nine in Cormaca in gremo po svoje.
Naš plan: kampiranje v Hatti.
Vasko je stvar naštudiral že vnaprej, zato se samo zapeljemo do (umetnega) jezerca Sahaila Lake. To bo naš kamp. Kamp brez wcja in tušev. Tik pred temo postavimo šotor, pojemo in se pripravimo na spanje. Ko se skobacamo v šotor, naš sosed, ki je do zdaj samo posedal na rdečih preprogah zakuri ogenj. Okej, tu se bo nekaj dogajalo. In res se mu kmalu pridruži ena skupina (bi napisala moških ampak iskreno, nisem pogledala) in seveda so glasni. Ampak mi smo po drugi strani krepani, tako da ni hujšega… Nas pa tam nekje ob 21h zbudijo z “Hello sir, you want steak”. What?! No, thank you in spimo dalje. Noč je potem mirna in mene ob 4h prime lulat. Super, tema, lahko grem. Ko zjutraj ob 6h vstanem je tam že “hello madame” iz Bangladeša. Pobira smeti. Ne morem več v miru za grm lulat. Šit no. Potem se jih nabere še več. Zalivajo, čistijo jezero, pometajo, ipd. Pospravimo šotor, pojemo zajtrk in gremo lulat v Hatta Wadi Hub, kjer smo lulali včeraj.
Jaz tam še posodo pomijem in mislimo, da smo ready za pot proti drugemu gorovju: Jebel Jais. Od tu sledi panika! Na letališču vsem turistom podarijo gratis 1GB podatkov. A veljajo samo 24 ur. Nina nam da 5 takih kartic. Ugotoviš koliko jih dela?! 1. Ena, ki smo jo že porabili. Včeraj. Ostanemo brez podatkov, kar pomeni brez zemljevida. Preostanek dneva najprej v enem zelo tradicionalnem arabskem mestecu iščemo predplačniško SIM kartico. Nimajo. Imejte v mislih, da smo že do tega mesteca prišli z GPSom naštimanim v Hatti, bog ne daj, da zgrešimo pot. Ne, teh SIM kartic ne prodajajo na vsaki bencinski, kot sva pričakovala. Pomagajo nam s hotspotom in naslovom in gremo v Ras Al Khaimah, ki nam je itak na poti do Jebela in tam uredimo mobilne podatke. A lahko omenim, da smo imeli spet eno uro vožnje in bognedaj zgrešit pot. Uspemo, najdemo poslovalnico v enem ogromnem trgovskem centru. Uredimo, najemo se, kupimo novo zalogo sadja in se zapeljemo na gorovje Jebel Jais.
Ulovimo še nekaj žarkov na razgledni ploščadi Jebel Jais. Prespimo pa v nižjem delu gorovja Jebel Jais, ker nameravamo jutri tja na hajk.
Najdemo en makadam, ki ni tik ob cesti, čeprav je ob cesti . Ampak ostali postavijo šotore kar na parkiriščih ob betonskih ograjah in kisokih. Mi smo vseeno malo bolj izbirčni in potrebujemo lep razgled. Če tega ni- odpade. Ulovi nas tema tako, da postavimo našo spalnico, kuhinjo in kopalnico s pomočjo luči od avtomobila in naglavnih luči. Vasko se sprehodi po tem našem parkirišču in najde deske, tako da si prvič tudi zakurimo ogenj. Tako lepo. Biti sredi ničesar, v odročnem gorovju (čeprav nanj vodi široka cesta, ki bi bila lahko zgled našim za Vršič in Mangart). Spet spustimo tuš. Lahko pa po mili volji lulamo, ker smo sami. Spat gremo nekaj čez 20.00h. Otroka kar padeta dol.