Jaz zjutraj rogovilim že ob 5h. Spanje je udobno, ampak spanje od 20h do 5h je več kot preveč. Brkljam okrog šotora. Skuham čaj in čakam, da se ostali zbudijo (beri: malo zanalašč ropotam, da se prej zbudijo). Potem vse priganjam, naj že enkrat pojedo, ker se nam mudi na hajk.
Sonce je že visoko. Ob 8h začnemo hojo. Ob 11.30, ko končno prehodimo krožno pot Samar (dolga je 6km) nam je vroče za popi*dit. Ob poti je vsaka dva kilometra kakšna senčka. Sicer pa skalnata pustinja z občasnimi oazami in kozami. Lepo doživetje.
Popoldan se vrnemo nazaj v Dubaj ker mulčka po takem hajku sanjata samo še bazen. Pot nazaj nam gre kot po maslu, čeprav vožnja po sedempasovnicah, no, nisem jaz vozila, ampak ne izgleda ravno zabavno.
Zjutraj poležimo in se naspimo. Čaka nas dolga vožnja v emirat Abu Dhabi v odročno puščavo Liwa. Pričakovanje je na vrhuncu. Predstava je taka: oranžni odtenki, sipine, pesek, šotor, ogenj, sončni zahod in vzhod. Po poti lahko Vasko vozi celo 160km/h. Cesta je prazna. Nekaj kilometrov pred našim ciljem, najvišjo sipino v Emiratih Moreeb Dune, srečamo mogoče 4 avtomobile. Ko stopimo iz avta nas skoraj kap. Ful je vroče. Res ful. Tako zelo, da se komaj privlečemo, do prve sence. Tam sredi ničesar je namreč otroško igrišče z živo zeleno travo. Enkrat letno namreč ob sipini organizirajo teden dni dolg festival in seveda je tam postavljena primerna infrastruktura.
Zapeljemo se bližje sipini ampak kmalu po “mama, me peče, me peče” opustimo idejo, da bi splezali na njo. Vrnemo se v avto in gremo na lov za lokacijo za šotorjenje. Najdemo opuščeno cesto (20m stran od trenutne nove glavne ceste) in se vozimo gor in dol, vsake toliko skočimo iz avtomobila preplezat sipino, da vidimo kaj je na drugi strani. Tam enkrat po 15.30h najdemo primerno mesto. Spimo v resnici le kakšnih 200m stran od avtomobila. Znosimo kovček in šotor.
Otroka sta v stanju največje sreče. Na največjem peskovniku sveta. Sploh ne vesta kaj bi. A bi se igrala s kopači, a bi tekala, se valjala, metala pesek, zakopavala noge… Na neki točki se začneta igrati s posušenimi kameljimi kakci. “Mama, lej sva naredila ograjo za rožice”.
Šotor postavimo in gremo na sprehod po puščavi. Sonce je že malo nižje. Ko se vrnemo in dočakamo sončni zahod pa začne močno pihati. Naša ideja o pečenju v puščavi se malce sfiži. Tako piha, da z Vaskotom najdeva drugo lokacijo in premakneva šotor bolj v zavetje. Lačni smo in čeprav veter nosi pesek, Vasja zakuri žar in spečemo si nabodala. Sicer odlična, a se na njih nabere tudi pesek. Škrtajo pod zobmi. Vseeno nič ne ostane. Vse zmažemo. Nakupili smo si tudi mlado koruzo in ta na srečo ne škrta toliko in je res slastna (to bomo tudi doma zdaj pekli na žaru!). Veter še kar vztraja zato skočimo v spalke in gremo spat. Zaspimo ob zvokih šotorskega platna, ki ga veter vztrajno premika.
Ponoči se spet zbujam na nekaj ur in si krtam obraz in telo, pesek je namreč povsod. Tudi skozi šotor gre. Okrog polnoči se veter popolnoma umiri in zaznam popolno tišino. Noro. Ko se zjutraj zbudimo vidimo koliko peska se je nabralo čez noč. Povsod, ampak res povsod je. Moram pa tu dodati, da tale puščavski pesek ni tako annoying kot tisti obalni. Ne sprijema se. Zjutraj se zbudimo v vlažno in mrzlo jutro. Spet piha. Vseeno uspem skuhati čaj in zajtrk. Pojemo, otroka spet norita po peskovniku. Ko Urban zjutraj pokuka iz šotora se tako iskreno nasmehne in če bi znala brati misli stavim, da so njegove v tistem trenutku bile: “waw, zbudil sem se na ogromnem peskovniku”. To so tisti trenutki, ki bodo ostali v spominu za vedno.
Poberemo in pospravimo vse svoje stvari in smeti ter gremo v Abu Dhabi.
Šele kasneje, ko je bilo kampiranje za nami in nas je prijatelj opozoril sem šla brat o Empty Quarter-ju in kakšno sovražno okolje je to. Googlaj tudi ti, če so ti puščave zanimive.