Izgovor za kratek družinski oddih je lahko prijava na tek. Tako sem dobila izgovor za kratek potep na sosednjo Hrvaško. Prijavila sem se na 24 km dolg trail tek Life on Mars trail (Metajna, otok Pag). Vasko je na dan tekme imel otroke, tako da sem lahko sama odtekla, kar sem si zadala.
Tekma je bila konec meseca marca (2024), na soboto, pred veliko nočjo, ob 11. uri. Ura štarta je bila... ne vem kaj naj rečem. Pozna. Do 11. ure sem ponavadi že nazaj s teka. :) Po obilnem zajtrku se nisem imela kam dati. Na Challengerju (24 km trasa) je bilo prijavljenih veliko moških in samo 50 deklet. Zdaj razumem zakaj.
Razdalja 24 kilometrov ni nič posebnega, tudi 600 višincev ne. Dodajte pa temu še močan veter v prsa čez celotno progo, težaven kamnit teren in ponekod celo brez shojene steze, prečkanje morja (kjer sem utopila tudi svoj telefon), sonce, samooskrbo s pijačo in hrano (na tekmi ni nobene okrepčevalnice, še navijačev ni). Res ste prepuščeni sami sebi in lastni volji. Ja, prihod v cilj je res izziv. Zmagoslavje po premagani progi pa seveda veliko.
Tek se začne v vasi Metajna. Prvi trije kilometri se tečejo ob morju, nato pa se začne vzpon po kamnitem kraškem terenu. Malo gor, malo dol. Nekje po lepo uhojeni stezi, drugod po res zahtevnem terenu. Meni so bili razgledi čudoviti: na pusto pokrajino, belo sivo kamenje, vmes kakšna ovca in zelena trava, v ozadju pa morje. Do 12. kilometra (do polovice) je šlo brez težav, le žeja je bila kar huda. S seboj sem imela liter in pol tekočine, a sem se bala preveč piti, da mi ne bi zmanjkalo pijače (do cilja sem meh popolnoma izpraznila). Nato sta me dva sprehajalca obvestila, da sem peta med ženskami, kar me je precej presenetilo. Res je, da sem srečevala večinoma moške. Tudi ob pregledu rezultatov sem ugotovila, da so bili v večini.
Na petnajstem kilometru smo pritekli do morja in izvira. Sveža čista voda me je osvežila in mi dala novih moči. Sledil je tek po plažah, kjer ni bilo steze, tako da smo ponekod morali tudi poplezati po skalah. Nato je sledilo prečkanje morja. Ta del je na fotografijah lanske tekme izgledal precej avanturističen in je tak tudi bil. Najprej sem v nahrbtnik pospravila en čevelj in majico. Vse skupaj sem si dala nad glavo. A kaj ko je bila voda globoka. Zmočila sem tudi nahrbtnik. Voda, ki naj bi segala do kolkov je bila tako globoka, da sem morala na nekaterih delih celo plavati, a ker nisem najboljša plavalka, ni nič nenavadnega, da se mi je čisto vse zmočilo. Moj naj bi bil vodotesen iPhone ni zdržal kopanja (z njim sem imela že prej težav tako, da bo zdaj resnično čas za novega). Od tu je sledilo obuvanje ene popolnoma premočene superge in druge delno suhe. Sledilo še nekaj vzponov in spustov. Ohladitev telesa je bila več kot dobrodošla. Prijala mi je ohladitev.
Še 7 kilometrov sem tako tekla premočena, z eno suho in drugo mokro supergo, do cilja. Na tem delu, na znani stezi Life on Mars, je bilo veliko ljudi (tekači s krajših razdalij + naključni sprehajalci). Začeli so me motiti, saj je bilo prehitevanje težko (steza je zelo ozka, samo za enega človeka), in so me kar precej vrgli iz ritma. Na plaži Ručica so me potem pričakali moji. Le na hitro sem jih pozdravila in zaklicala "sem cela mokra, grem takoj naprej". Sonce se je tu že skrilo, čutila sem mrzla premočena oblačila in hitela v cilj. Od plaže Ručica se teče po betonski cesti, šlo mi je odlično.
V cilj sem prišla šesta. Kdo bi si mislil... V cilju smo dobili medaljo in pasulj. Na hitro sem pojedla in nato že hitela pod topel tuš. Progo sem pretekla v treh urah in petnajstih minutah.
Na tekmi je bilo preko 1000 tekačev, večina na krajši razdalji: 7 in 15 kilometrov. Trasa mi je bila všeč, organizacija pa me je razočarala. Zakaj? Najbolj me je zmotilo, da so vse pospravili ob 15h, medtem, ko je bil časovni limit za prihod v cilj ob 17h, torej so tisti zadnji ob prihodu doživeli prazen in pospravljen cilj. Potem pa tudi zadirčnost in kar nekaj živčnosti ob prevzemu štartnih številk.
Udeležba na teku stane 30 evrov in vključuje označeno traso (bila je res dobro označena), medaljo, topel obrok na cilju in bombažno majico. Nobene darilne vrečke, pijače/prigizkov in reševalcev na trasi, kot smo vajeni z naših trailov. Na račun slednjega je cena tudi toliko bolj ugodna.
Žal mi je samo, da sem izgubila vse fotografije, ki sem jih posnela pred in med tekom. Na srečo jih je vsaj Vasja naredil nekaj. Smo pa zato en del poti prehodili naslednji dan z mulčki, tako da sem del poti še enkrat podoživela v bolj počasnem tempu. :)
1 komentar
Cena je recimo res primerna malo “okrnjeni” organizaciji. Amapak ne zavajt ljudi, da ni resevalcev, saj pise da so dogovorjeni z gorsko resevalno sluzbo, ki je v pripravljenosti. Mislim, da je zdravstveno osebje tudi pogoj, da se tak dogodek lahko izpelje. In tudi pri nas ponavadi na trasi ni zdravstvenga osebja so vedno na startu oz cilju. Na trasi imamo pa res ljudi, ki usmerjajo in skrbijo za red. Ampak v primeru take tekme kot je Life in Mars mislm da je poanta ravni v tem, da se znajdes sam s svojo voljo. Lp, A