Sreda je. Otroka sta prestala daljši vzpon na Čuklo in ferato Hvadnik. Mislim, da sta pripravljena tudi za Triglav. Kličem dobrega vilinca Vinkota iz Trente in se dogovorim, da nam malenkost olajša pot. Pripravimo vso opremo za zajle, ogromno pijače in hrane. Vse že znosimo v avto. Gremo zgodaj spat. Jaz zvečer težko zaspim, nemirna sem, kako nam bo šlo…
Četrtek. Dan D. Budilka zvoni ob 4:30. Samo oblečemo se, lulamo, umijemo in otroka nesemo v avto ter se odpravimo proti Zadnjici. Ob 5:30 smo v Zadnjici. V avto poberemo vilinca Vinkota in se odpeljemo do konca doline Zadnjice (Vinko potem naš avto odpelje k sebi domov). Na ta način si prišparamo več kot uro hoje po dolini. Začnemo vzpon. Jemo sendviče kar po poti. Klara že po nekaj metrih sitnari, da jo zebe. Ne uspemo je prepričati, da se bo s hojo ogrela, in se že ustavimo (za oblačenje). Od tu gre sicer počasi, a s čebljanjem, prigovarjanjem, sladkarijami in enim postankom za hrano vse do Doliča. Hodimo po mulatjeri, ki je sicer lepa, se počasi vzpenja, je pa ponekod prepadna, zato ne šparamo z opozorili "hodi bolj ob steni" ipd. Ko enkrat zagledamo kočo, nam gre še lažje od nog. Potem začnemo še z iskanjem vojaških cvekov in jih naberemo cel kup. Po štirih urah hoje smo na Doliču. Otroka gresta takoj naredit razstavo cvekov in se igrat. Komaj ju prikličeva k mizi za malico. Prehodili smo 9 kilometrov dolgo pot in naredili 1200 višinskih metrov. Ura ni niti 11. Pojemo in se premaknemo v kočo. Sonce se skriva, meglice prihajajo in piha. Poiščemo klop v kotu in otroka naredita okrepčilen spanec. Z Vasjo sprejmeva odločitev, da se na vrh odpravimo že danes, prvi dan (prvotni plan je bil, da gremo naslednji dan).
Ob 13. uri smo že na poti na vrh. Še prej izpraznimo nahrbtnike, pustimo višek hrane v otroških nahrbtnikih, prestavimo opremo v najina nahrbtnika ter ju pustimo v koči. Tako mulčka nadaljujeta pot precej lažje. Prvi del od Doliča proti Triglavu se počasi vzpenja. Pot je lepa, označena, shojena. Nabirajo se meglice. Ni sončne pripeke. Na trenutke zebe. Steno zagledamo na vsake toliko. Kmalu smo spodaj, pred meliščem, in se pripravimo za plezanje. Otroka zvezana, čelade gor in gremo. Najprej klini, potem nekaj zajle in potem večinoma samo varovanje, da kateremu od otrok ne zdrsne. Pot je dobro shojena in ponekod precej gladka. Na vsake toliko nekaj zajl in klinov.
Moji občutki so čisto drugačni kot dobrih 10 let nazaj, ko sem prvič šla na Triglav po tej smeri (svoj prvi vzpon sem opravila leta 2001, stara skoraj 7 let iz Kredarice). Takrat kot mula, brez otrok in z manj odgovornosti. Tokrat pa z več strahu in fokusom na "tole moram izpeljat na 200%, da pridemo dol živi in zdravi prav vsi". Plezanje na vrh nam je vzelo eno uro in pol. Ni bilo najbolj prijetno, tako bom rekla. Megla nam je zakrivala prepad in meni je bilo tako lažje in ljubše. Samo na vsake toliko se je malo odprlo, da smo se sploh zavedli, kje smo. Klara je tožila, da je lačna. Na tem delu poti se nismo kaj dosti ustavljali, niti za pitje. Ko smo zagledali Aljažev stolp in nekaj sonca na vrhu - aleluja! Še nekaj korakov in z Urbanom sva dosegla najvišji vrh Slovenije. Nekaj minut za nama še Vasja in Klara. Vsak od naju je varoval enega otroka, tako smo naštudirali že na ferati Hvadnik in dobro se nam je obneslo. Tudi Vasja je bil na vrhu prvič. Sledil je krst, fotografiranje in žigosanje planinskih knjižic. Potem pa odpret nahrbtnik in nahranit lačne želodčke. Čestitke, poljubčki in ena sama sreča, da nam je uspelo. Priznam, da nisem čisto zares verjela. Pa sem zato bila toliko bolj ponosna na vse nas. Še danes, v petek, ko tole zapisujem, šele zdaj prihaja za mano dejstvo, da sva spravila petletnico in sedemletnika na vrh Slovenije. Dosežek.
Na vrhu po čudežu ni pihalo in zadržali smo se približno pol ure. Potem pa zavedanje, da smo v resnici šele na pol poti. Pravo olajšanje pride, ko sestopimo na melišče. Dol je šlo s prigovarjanjem "bodi fokusiran", "stopaj na sigurno", "drži se stene", "mi slediš" itd. Vendar sem imela ves čas občutek, da se nevarnosti zavedam bolj kot ne samo jaz (in Vasja). Kaj pa je za sedemletnika prepad, ko niti merskih enot (metra) ne pozna? Sledi o strahu ni bilo videti ne pri Klari ne pri Urbanu. Navzdol je šlo super, malenkost lažje kot gor, ker nismo tako sopihali. Kmalu smo se že odpenjali in pospravljali čelade v nahrbtnik ter klepetali z Nemci. Srečali smo le nekaj planincev, tudi na vrhu ni bilo nobene gneče, ne vem, če nas je bilo gor 20. Fino se mi je zdelo. Za nagrado ob spustu nazaj na Dolič smo srečali še tri kozoroge. Je lahko še lepše?
V enem dnevu smo uspeli splezati na Triglav. Pot z Doliča velja za tehnično najlažjo. Se pa zanjo odloča manj planincev, ker je treba premagati zelo veliko višinskih metrov. Naredili smo 16 kilometrov in skoraj 2000 višinskih metrov. Hodili smo 9 ur. D E V E T U R.
Ob prihodu v kočo smo bili sestradani in utrujeni. Uredili smo check-in, koča je bila polna tujcev, dobili smo res cozy sobo čisto na podstrešju (otroka sta bila navdušena nad spanjem v koči) in odlično, okusno, okrepčilno večerjo. Vsak svoj obrok: polenta in golaž, golaž s kruhom in palačinko za gospodično planinko, za malega planinca pa klobaso s kislim zeljem. Najedli smo se, umili zobe (na Doliču ni tekoče vode) in šli lulat na WC na štrbunk. Potem pa hop v hribovske rjuhe in spat. Spali smo ku topi. Tako dobrega spanca v koči pa še ne. Samo Urban je ponoči kihal in jaz sem se zbujala, da sem ga pokrivala. Bili smo v sobi za 6, zraven nas še dve mladi dekleti. Nobenega smrčanja. Mir, hlad in volnene odeje. POPOLNO. Zjutraj smo pospali. Ni se nam mudilo, ker nas je čakal "samo" še spust nazaj v dolino.
V koči smo imeli polpenzion (nočitev + večerja + zajtrk za 4 osebe nas je stala cca. 110 €). Zajtrk smo pojedli okrog 7:30 in ob 8:30 smo se začeli spuščati nazaj v dolino. Jutro je bilo mrzlo in oblačno. Oblečeni v vse, kar smo imeli s seboj, smo začeli hojo po mulatjeri nazaj v Zadnjico. Za otroka je bila največja sreča sprehod mimo zaplat snega. Pa gledanje planincev mravljic, ki so se šele vzpenjali. Nešteto ovinkov, prvi ulovljeni signal in iz visokogorja smo se s posebnim dosežkom vrnili nazaj v civilizacijo.