Bilo je divje, pustolovsko, nepozabno, čudovito. Pa na trenutke tudi stresno. Bil je tisti pravi odklop od ekranov. Tu sva bila 100% njuna. Tam, da ju spodbujava, vodiva, zaupava in kaževa vse lepote tega našega sveta. Ker smo si pot zadali tako, da smo napredovali počasi sem pri sebi opazila, da sem imela veliko več potrpljenja kot ga imam na naših enodnevnih izletih (ups, guilty). Zato je tudi šlo brez težav. Počasi ampak vztrajno. S pripovedovanjem pravljic, prigrizki in vsemi počitki. Kako motivirati otroke za hojo v hribe priporočam, da si prebereš moj Priročnik za starše malih planincev.
Kaj je namen te objave? Da koga od vas staršev spodbudim, da se odpravi z mulci v hribe. Obljubim da koristi vsem: vam in mulcem.
Starost otrok, ko smo delali tole gorsko turo? 5 in 3.5 let.
Tole našo gorsko pustolovščino smo začeli v Lepeni. Avto smo pustili pri domu dr. Klementa Juga. Okrog 7h štartali proti Krnskemu jezeru. To je bil naš cilj za prvi dan. Predviden čas hoje je dve uri in pol. Nam je vzelo štiri ure. Pot je senčna in se počasi vzpenja. Ves čas hodiš po mulatjeri. Malce se vleče ker je ovinek podoben oviku. Ko si pa enkrat pri zgornji postaji žičnice, no takrat si že na konju. Od tam je sicer še cca. 30 min do jezera. Greš pa itak mimo koče in Dupeljske planine (živali, otroci obožujejo živali in nogice bolj zavzeto stopajo).
K jezeru smo prišli ob najbolj vročem delu dneva in si tam poiskali senco in počivali. Zbirali moči za naslednji dan. Prenočili smo v koči. Se tam tudi stuširali s toplo vodo: vsi štirje v treh minutah. Imeli smo svojo sobico, št. 19. Pograd in dva stola. Pa lahko noč, ko je bilo zunaj še svetlo.Naslednji dan se je začel ob 6h. Zajtrk, oblačenje vseh možnih plasti. Štart proti Krnu 6.45h. Po jutranjem soncu in rosi mimo jezera. Pa potem mimo lovske koče in navzgor po cikcakasti mulatjeri do Krnskega sedla (2058m). Na sedlu je bil bunker edina varianta sence in zato najbolj primeren kraj za počitek.
Še en detajl, ki ga ne bomo pozabili. Popoldanski počitek na deskah in vseh možnih cunjah iz nahrbtnika. Pot smo nadaljevali okrog 14h. Za premagat smo imeli še skoraj 200 višincev do vrha Krna. Za nami smo jih imeli že 670. Do tu je pot popolnoma varna in brezskrbna. Od sedla gor, na travišču pa bolj za suverene planince in mini planince. Predvsem želim povedati, da ni za prestrašene starše. Spet so nas gnale ovčke in to, da se že od daleč vidi zavetišče. Gomiščkovo zavetišče je bil naš cilj. Po tem ko smo si malo odahnili smo skočili še na vrh Krna. Pa hitro nazaj dol ker se je že pripravljalo na nevihto.
Popoldan smo tako preživeli v oblakih, megli in vetru. Otroka sta dobila nekaj posrednega screen tajma. Ker so se nam v zavetišču pridružili še trije otroci, ki so si po celodnevni turi pač privoščili nekaj igric. Jim ni za zamerit. So prišli iz Bohinja na Krn, mislim, da je bilo kar zasluženo.
Gomiščkovo zavetišče pod Krnom je pa tako kot pravi beseda zavetišče, majhno, brez vode, z zunanjim straniščem. Nudilo nam je prijeten prostor za večerjo in nočitev. Pa tudi zajtrk je bil več kot odličen. Sledilo je nešteto pomislekov kako in kam naprej. Zjutraj ob 5.15h se je namreč razdivjala nevihta. Tja nekje do 10h smo se odločali kaj bi. Avto v Lepeni. Če se spustimo dol v vas Krn, kako potem do avta?! V megli in vetru se odločimo, da gremo do sedla in potem sprejmemo odločitev.
Na sedlu se je megla malce razkadila. Otroka sta med izbiro gremo direkt do jezera ali gremo pogledat bunkerje na Batognico, seveda odločila za Batognico. Z mulci na Batognico tudi samo pogumni starši. Kratek vpon mine endvatri ker je ta vrh prerešetan. Res preluknjan po dolgem in počez, poln bunkerjev in ostankov Soške fronte. V lepem vremenu eden lepših razglednih vrhov, ki ga lahko raziskuješ ure in ure. Od tu naprej se vreme iz trenutka v trenutek izboljšuje. Bolj kot se spuščamo, bolj odpihuje meglo. Odločimo se za pot pod Peski, mimo piramide, do Prehodcev in dol do Krn. jezera.
Sledijo tri ure spusta. Tri zelo stresne ure zame ker so se z vseh strani nabirali oblaki. Ker poti nisem poznala še večja nemoč, nekje na sredini ne vem več ali sploh gremo prav čeprav sledimo vsem markacijam. Stiska na vrhuncu. Na srečo prispemo do Prehodcev in prepoznam jaso in pot proti kasarnam za Lepočami. Oddahnem si. Adrenalin popusti. Lakota! Oblaki še vedno grozijo. Mulca celo pot nabirata rožice, lahkotno hodita in razen občasnih “pridi, pridi, prihaja dež, moramo naprej” gre vse kot po maslu. Nazadnje smo malicali več kot dve uri nazaj pod Batognico. Šibamo naprej, prispemo do planine Duplje in padejo prve kaplje. “Gremo, hitro, hitro v kočo”. Se usedemo pod šotor, ven izvlečemo malice. Napademo hrano in usuje se dež. Čisto prava gorska nevihta, ki smo ji ušli za eno minutko.
Ja, v visokogorje moraš pripravljen. Tudi če greš sredi poletja je prav, da imaš s seboj vse. Ker so razmere včasih res hude. Dež, veter, mraz- pričakuj vse. Trak za uha v nahrbtniku tudi avgusta.
Po nevihti se oblaki vseeno igrajo in zabavajo a se odločimo za še zadnji izlet do jezera. Srečamo eno čudno žabo, ki dovoli Klari da jo poboža. Jo vprašam:”In Klara, kakšna je žaba na otip”, odgovori:”zelena!”. Srečamo krave in gada. Sproščeno uživamo brez signala. To je to. Neskončno ponosna na vse nas. Da smo si upali, da smo uspeli. Da je šlo (skoraj) kot po maslu. Da smo si naredili nepozabne dni v gorah. Obljubiva jima sladoled v dolini. In že razmišljava kam jo mahnemo naslednjič.
Končno se stuširamo, umijemo zobe. Spet stisnemo štiri osebe v tri minute tople vode. Se najemo ajdovih žgancev, klobas in zelja. Se stisnemo pod sintetične rjuhe in umazane odeje in zaspimo še pred temo. Naslednji dan sledi samo še spust v dolino. To je to. Več takih dni prosim.