Bilo je… Imam toliko občutkov, da jih lahko strnem samo v malce daljši spis.



Večer pred vzponom, na četrtek smo se okrog 23h pripeljali do parkirišča pri koči Neues Lucknerhaus na 1918 m. Dobrih pet ur spanca in je bil čas za vzpon. Vsa zimska oprema s seboj: dereze, krplje, gamaše, cepin, pa tudi palice, varovalni pas, čelada… Čakal nas je zimski vzpon (čeprav smo bili meseca maja je bilo še ogromno snega). Sneg se je začel že po nekaj metrih. Prvi del poti smo gazili. Na srečo so nam gaz naredili neki Španci. Do neke točke. Potem so odnehali, ker niso imeli krpljev. Mi smo si jih pa nataknili in odracali naprej. Ko smo prispeli do ledenika se je megla končno razkadila in zagledali smo naš cilj: Glossglockner. Navezali smo se in v koloni naprej preko ledenika vse do grebena. Ta del je bil krasen, pogled na vrh in pogled na nekaj špic, ki so kukale nad oblaki. Vroče je bilo. Ves čas sem jedla majhne koške snega. V počasnem temu smo nadaljevali. Samo na koncu so nam krplje zvijale gležnje ob prečenju proti grebenu pod kočo Erzherzog Johann Hütte. Žeja pa taka, da smo pobirali sneg in čez točili vroč čaj, da smo dobili malo več tekočine. Sneli smo krplje in si namestili dereze. Sledil je vzpon po grebenu do koče medtem, ko se so turni smučarji že vračali dol, nas pa spraševali, če gremo še danes na vrh. Ura je bila že nekje 14.30h. Sledil je meni najtežji del. Po zasneženem grebenu na vrh. Zelo prepadno, zelo zasneženo. 50 cm gaz, prepad na obe strani in strmina. V glavi sem imela ves čas šit, kdo bo tle dol prišel. Ob 15.30h smo srečno osvojili vrh. Veseli. Ponosi.



Na vrhu smo se zadržali le toliko, da smo se oblekli bunde, vetrovke, dvojne rokavice in naredili nekaj fotografij. Sledil je spust. Jaz naj bi šla prva. Pa sem se uprla. Ne bi šlo. Tata je šel pred mano in potem sem imela fokus samo na vsak korak posebej. Vsak korak na sigurno, pa varovani smo bili in je šlo. Ko smo prišli iz tahujšega dela je sledil spust do koče. Adrenalin je popustil in nastopila je huda lakota. Čeprav na koncu nisem uspela pojesti niti cele (male) pločevinke tune. Hrane na tej točki skoraj nisem imela več, tudi pijače bolj malo. Premalo tekočine sem imela s sabo, če bi imela bi na tej točki spila pol litra vode. Dol je šlo brez težav. Super bi se nam izšlo in še pred nočjo bi bili “doma”, če se ne bi zalomilo enemu od članov (izčrpanost). Tako pa je sledilo reševanje: vlečenje s štrikom, podpiranje pod roko in hoja v kači, da smo ga spravili v dolino. Druge možnosti ni bilo. Ulovila nas je megla in tema, zmanjkalo nam je hrane in pijače, sneg je bil noro moker. Na srečo je bila pri koči Lucknerhütte self service omara s pivo in gazirano vodo. Malo smo se okrepčali in sledilo je še zadnjih 300 višinskih metrov spusta. Na koncu se je vse srečno končalo. V enem dnevu na vrh in dol. V pravih zimskih razmerah. 15 ur hoje. Naporno, a vredno. A če boš šla še? Pozimi ne. Poleti pa bi. Verjetno bi bil izgled pokrajine čisto drugačen.



Vzpon smo opravili z vodnikoma Andrejem in Marijo Štremfelj v okviru aklimatizacije pred Mont Blancom.