Alpe-Adria Trail z otrokoma: 145 kilometrov, sedem dni in ena velika družinska avantura

145 kilometrov, sedem dni in ena velika družinska avantura.

Ko sem otrokoma rekla, da bomo šli za en teden hodit po Alpe-Adria Trailu, sem imela v glavi približno predstavo, kako naj bi vse skupaj izgledalo. V resnici pa nisem vedela, kako bo. Nisem vedela, kako bosta po treh, štirih ali šestih dneh zaporedne hoje, kako bosta prenašala težke nahrbtnike, vročino in zgodnje vstajanje in predvsem, ali bomo na koncu še vedno vsi trije dobre volje.

Ideja je bila moja, starejši sin pa si je že nekaj časa želel, da bi se mi pridružil pri kakšnem daljšem pohodniškem podvigu. Alpe-Adria Trail se mi je zdel za prvi takšen poskus odlična izbira. Ne samo zato, ker je čudovit, ampak tudi zato, ker poteka skozi Slovenijo in smo bili tako ves čas relativno blizu doma. Če bi šlo kaj narobe, bi nas lahko nekdo prišel iskat, če bi bilo komu od otrok preveč, pa bi lahko pot prilagodili ali zaključili.

To mi je bilo pri celotni ideji zelo pomembno. Nisem želela, da bi postal cilj pomembnejši od počutja otrok.

Na koncu smo v sedmih dneh prehodili 145 kilometrov in naredili 4.412 višinskih metrov. A številke so pravzaprav najmanj pomemben del te zgodbe.

Veliko bolj pomembno je vse tisto, kar se je zgodilo vmes.

Kaj sploh je Alpe-Adria Trail?

Alpe-Adria Trail je približno 750 kilometrov dolga mednarodna pohodniška pot, ki povezuje tri države, Avstrijo, Slovenijo in Italijo. Pot se začne ob vznožju Grossglocknerja v Avstriji in se nadaljuje vse do Muggie ob Jadranskem morju. Razdeljena je na 43 etap, ki so v povprečju dolge okoli 20 kilometrov.

Slovenski del je dolg približno 145 kilometrov in je razdeljen na osem uradnih etap. Začne se v Kranjski Gori, od koder pot čez Vršič vstopi v dolino Soče, nadaljuje proti Bovcu in Tolminu, nato pa začne prehajati med slovensko in italijansko stranjo ter se skozi Brda vije proti Krasu in morju.

Ravno ta raznolikost me je pri poti najbolj pritegnila. V nekaj dneh se pokrajina popolnoma spremeni. Začneš med visokimi vrhovi Julijskih Alp, nato hodiš ob smaragdni Soči, mimo slapov in sotesk, čez nekdanja območja soške fronte in Kolovrat, potem pa se svet počasi umiri, gore se umaknejo in pred teboj se začnejo odpirati Brda z vinogradi, sadovnjaki in majhnimi vasmi. 

Mi smo si to pot seveda prilagodili po svoje. Etap nismo načrtovali vnaprej in tudi nisem želela, da bi bil naš urnik vklesan v kamen. Odločala sem se dan ali največ dva vnaprej, predvsem glede na to, kako sta se počutila otroka. Pomembno mi je bilo, da smo imeli nekje v bližini možnost hrane, vode in prenočitve, ostalo pa smo sproti prilagajali.

In prav ta fleksibilnost se je na koncu izkazala za eno najboljših odločitev.

Kako smo se pripravili na sedem dni hoje?

Pred odhodom nismo naredili nobenega posebnega treninga. Otroka sta vajena hoje in pohodov (kako se to doseči? poskusi najprej z mojim Priročnikom za starše malih planincev), nista pa pred tem opravila kakšne serije dolgih pohodov, s katerimi bi se posebej kondicijsko pripravljala na večdnevno traso.

Sem pa z njima veliko govorila o tem, kaj nas čaka. Vedela sta, da bomo hodili praktično ves dan, da bo vroče, da bomo morali paziti na vodo, da ne bomo imeli vedno na voljo restavracije in da bomo spali v šotoru. Vedela sta tudi, da bomo kakšno noč prespali izven urejenega kampa.

Vsak je nosil približno štiri do pet kilogramov. V nahrbtnikih sta imela svoja oblačila in dva litra tekočine, Urban pa je nosil še spalno vrečo, saj smo imeli eno skupno za vse tri.

Jaz sem imela precej težji nahrbtnik in proti koncu sem ga zelo dobro čutila. V njem je bilo vse, kar smo potrebovali za naše male pohodniško življenje (točen seznam opreme je spodaj).

Pred odhodom sem imela kar nekaj pomislekov. Najbolj me je skrbelo, ali bosta znala vztrajati, ko bo hoja postala težka. Pri dnevnem pohodu lahko po nekaj urah prideš do avta ali domov. Tukaj pa je treba priti do naslednje točke. Če si sredi ničesar, ne moreš preprosto reči, da je za danes konec.

To sta morala razumeti tudi otroka.

1. dan: Kranjska Gora – Vršič

14 km | 891 m vzpona

V Kranjsko Goro smo prispeli z logistično kombinacijo vlaka in avtobusa in naš pohod se je začel precej pozno, okoli poldneva. Na srečo je bilo vreme tisti dan oblačno, kar nam je pri prvem vzponu prišlo zelo prav.

Prvi dan smo takoj zagrizli v enega najbolj znanih delov slovenskega Alpe-Adria Traila: vzpon proti Vršiču. Uradna etapa Kranjska Gora–Trenta sicer meri 22,6 kilometra in vključuje približno 950 višinskih metrov vzpona, pot pa čez Vršič poveže Kranjsko Goro z dolino Trente. Vršič je najvišji cestni prelaz v Julijskih Alpah in eden od velikih poudarkov te etape so prav razgledi na okoliške vrhove.

Za otroka je bil klanec pričakovano precej težak, vendar so bile noge še spočite in sta lepo vztrajala. Meni je bil najlepši pogled proti Ajdovski deklici in visokim vrhovom, zaradi katerih se tudi precejšen klanec zdi nekoliko lažji.

Nekje na poti nas je ujela ploha in takrat sem prvič pomislila, da bo vreme eden od dejavnikov, ki ga bomo morali ves teden zelo resno upoštevati. Na srečo ni bilo nič hujšega in dan smo zaključili na Vršiču.

Prespali smo v Poštarskem domu, kjer smo bili zelo zadovoljni. Osebje je bilo prijazno, hrana dobra, dom pa izredno čist, kar po celodnevni hoji in z otroki še posebej ceniš. Tudi stuširali smo se lahko.

Prvi dan je bil za nami in čeprav smo naredili "samo" 14 kilometrov, sem vedela, da je bil to šele začetek.

2. dan: Vršič – Trenta – dolina Soče

21,18 km | 354 m vzpona

Naslednje jutro se je začelo s spustom z Vršiča proti Trenti. Po včerajšnjem vzponu je bil občutek prav prijeten in do koče smo prišli precej hitro. Tam smo pojedli zajtrk, ki smo ga imeli s sabo, naročili vroče napitke in nadaljevali.

Uradna etapa Kranjska Gora–Trenta vodi čez Vršič, naslednja, Trenta–Bovec, pa je dolga 21,3 kilometra in večinoma sledi dolini Soče. Hodi se po dobro označeni poti skozi dolino ob smaragdni reki. Pot smo poznali in že večkrat prehodili.

Do samega izvira Soče nismo šli. Tudi koča nam je bila dovolj, otroka pa sta tam dobila žig Slovenske planinske poti in s tem je bil cilj dosežen in smo nadaljevali navzdol.

Najlepši del tega dneva je bila pravzaprav voda. Po dolini smo hodili praktično ves čas v njeni bližini in to je z otroki poleti ogromna prednost. Ko postane vroče, se lahko usedeš v senco ob reki, ohladiš noge in nadaljuješ.

V Trenti smo ugotovili, da tisti dan ne bomo dobili toplega kosila, zato smo v trgovini dokupili hrano. Opoldanski počitek ob Soči je bil vrhunski. Sedeli smo v senci ob reki, otroka sta zaspala in jaz tudi. Ko je vročina popustila smo nadaljevali naprej. Kolikor bomo pač lahko prehodili.

Vztrajali smo vse do kampa Jelinčič. Kamp je bil precej poln, hrana dobra.

3. dan: ob Soči do Bovca in naprej proti Žagi

23,2 km | 262 m vzpona

Tretji dan smo nadaljevali po dolini Soče, mimo Lepene proti Bovcu. Soča, gozdovi, mostovi, tolmuni in pogledi proti okoliškim goram.

Uradna etapa Trenta–Bovec je dolga 21,3 kilometra, naslednja etapa Bovec–Drežnica pa 22,7 kilometra in prav tako večinoma sledi toku Soče, preden se na koncu začne vzpon proti Drežnici.

V Bovcu smo naredili obvezni postanek za pico in burger ter dokupili hrano. Urban je bil ob tem precej razočaran, ker smo imeli za Bovec tako malo časa. Vajen je, da v Bovcu, ki je skoraj naš drugi dom, ostanemo vsaj nekaj dni, tokrat pa smo bili tam samo toliko časa, da smo se najedli in dopolnili zaloge.

Potem smo nadaljevali še do slapu Boka in še malo naprej.

Boka je naravni biser na poti; slap pada 106 metrov, nato pa še dodatnih 30 metrov.

Če sem čisto iskrena, smo bili takrat že utrujeni. Do Boke nismo šli zato, ker bi imeli še ogromno energije, ampak zato, ker smo morali nadaljevati. Če bi ostali v Bovcu, bi bil naslednji dan precej težji in napornejši.

Na koncu smo prispeli do kampa Top Rafting pri vasi Žaga, kjer je bila nagrada viseča mreža in simpatičen majhen kamp. 

Spali smo odlično, čeprav nas je ponoči presenetil mraz. 

4. dan: Log Čezsoški – Trnovo – Drežnica – Planina Kuhinja

24,7 km | 1.205 m vzpona

Četrti dan je bil tisti, ko sem prvič zares pomislila: Okej, zdaj pa gre zares.

Do Trnovega je bilo čudovito. Zjutraj smo hodili bolj po ravnem, ob reki in z lepimi razgledi. Potem pa smo zapustili dolino in začeli pridobivati višino.

Hkrati je postajalo vse bolj vroče. Zadnji del poti po asfaltu je bil precej mučen.

Na poti smo se ustavili v Drežnici pri Melanie, ki nas je sprejela pri sebi doma. Malo smo posedeli pod klimo, se najedli, se ohladili in nato nadaljevali proti Planini Kuhinja. Kmalu po začetku vzpona nisem bila več povsem prepričana, da bomo cilj tistega dne dejansko dosegli.

Pot je bila strma in vztrajanje je zahtevalo precej spodbujanja. Otroka sta morala v klanec res stisniti zobe.

Uradna etapa Bovec–Drežnica je dolga 22,7 kilometra, nato pa uradna etapa Drežnica–Tolmin vodi skozi območje nekdanjih vojaških poti in kulturne krajine, povezane tudi z življenjem prebivalcev tega območja.

Mi smo svojo različico poti prilagodili tako, da smo dan zaključili na Planini Kuhinja.

Krizni trenutek je prišel nekje pred italijansko kapelico Planica. Potem pa se je pred nami odprl tako lep razgled, da je bilo za nekaj minut vse pozabljeno.

Na Planino Kuhinja smo prišli šele okoli šestih zvečer.

Jaz sem ob prihodu obsedela. Bila sem res utrujena. Otroka pa sta se še cel večer gugala in tekala okoli koče, kot da bi bil njun dan šele na polovici.

Takrat sem prvič resno ugotovila, da imata otroka očitno precej več energije, kot sem jima pripisovala.

In potem je sledila še ena nagrada: večerja v koči. Kobariški štruklji in njoki z golažem so bili po takem dnevu skoraj terapevtski.

5. dan: Planina Kuhinja – Tolmin – Labrca

14 km | 63 m vzpona

Po najtežjem dnevu smo potrebovali nekoliko bolj miren tempo.

Zjutraj smo v koči pojedli obilen zajtrk, se naspali in se nato spustili proti Tolminu. Ta del poti je bil precej drugačen od prejšnjih dni. Namesto visokih gora in strmih vzponov so nas spremljale manjše, samotne vasice, stare hiše in cvetoči travniki. Vse je bilo zelo mirno, skoraj romantično. Po drugi strani pa žalostno kako se vsi izseljujejo in iščejo bolj udobno življenje.

Teren je bil lahek, večinoma makadamski, ponekod smo hodili po stezi. Pogled na Sočo je ostajal z nami, težava pa je bila vročina, predvsem na ravninskem delu med kampom Gabrje in Labrco.

V kampu Gabrje smo se ustavili ob Soči, se kopali, poležavali v senci in otroka sta naredila tisto, kar sta med našim tednom počela skoraj vsak dan: zadremala.

Opoldanski spanec je postal del našega režima. In mislim, da je bil eden od razlogov, da sta tako dobro vztrajala.

Po prejšnjem težkem dnevu sta bila na poti navzdol celo neverjetno dobro razpoložena. Pela sta, klepetala, Klara pa je govorila praktično ves čas.

Popoldan smo prišli v kamp Labrca, kjer smo šli na pico, postavili šotor in nato še v Tolmin po zaloge za naslednje dni. To je bil najdražji kamp na naši poti, hkrati pa precej natlačen, tako da smo zvečer slišali praktično vse sosede.

Ampak po takem dnevu smo hitro zaspali.

Zjutraj smo vedeli, da nas čaka hud vzpon na Kolovrat.

6. dan: Labrca – Kolovrat – Solarij – Klinac

20,9 km | 1.231 m vzpona

Če je bil četrti dan težak zaradi vročine in strmega vzpona, je bil šesti težak predvsem zato, ker se je utrujenost že nabrala.

Prvi del poti je bil mučen. Čakal nas je strm vzpon do muzeja na prostem Kolovrat in na vrh smo se dobesedno komaj priplazili. Uradna etapa Tolmin–Tribil Superiore meri 19,3 kilometra in ima približno 1.280 metrov vzpona, zato tudi uradno velja za zahtevno etapo. Z grebena Kolovrata se odpirajo pogledi proti Tolminu in Soški dolini.

Ko smo prišli na vrh, je sledil spust do koče Solarij. Tam smo se najedli in odspali, potem pa nadaljevali čez mejo v Italijo.

Pokrajina se je spet začela spreminjati. Hodili smo skozi manjše vasi in po stezicah, dan pa se je počasi prevešal v večer.

Tu smo prvič zares začeli čutiti problem z vodo. Do takrat smo imeli z njo veliko sreče, saj smo jo lahko ob poti precej enostavno dopolnjevali. Od tu naprej pa je bilo precej težje.

Pozno zvečer smo začeli iskati prostor za spanje.

To je bilo svojevrstno doživetje. Potrebovali smo prostor, ki ni bil preblizu ljudi, hkrati pa ne preveč odmaknjen v gozd, dovolj raven in dovolj mehak, da smo lahko sploh normalno spali.

Na koncu smo ga našli malo pred vasjo Klinac.

Na divje.

In zanimivo je, da je bila prav ta nočitev otrokoma najljubša.

Ob nas so bili poniji, mi pa smo se končno lahko zložili vodoravno.

Klara je bila že zelo utrujena. Otroka pa sta bila kljub vsemu navdušena nad tem, da spimo na divje. Jaz sem ponoči sicer slišala vsak šum in bolj rahlo spala.

7. dan: Klinac – Castelmonte – Breg pri Golem Brdu

26,2 km | 860 m vzpona

Zjutraj smo vstali ob šestih, hitro pospravili naš mali kamp in za sabo pustili samo malo pomendrane trave.

Čakal nas je zadnji dan. Zjutraj še nismo vedeli, da bo zadnji dan. 

Pot proti Castelmonteju je bila zelo razgibana. Ves čas gor in dol, gor in dol, mi pa smo si želeli samo nekaj ravnine. Vročina je bila vse hujša, z njo pa tudi skrb glede vode.

Pravzaprav sem že dan prej, na vzponu proti Kolovratu, začela opažati, da se otrokoma pozna zgodnje vstajanje. Vročino smo vsi težje prenašali, zato sem začela razmišljati, ali je nadaljevanje sploh še smiselno.

Ko smo se približevali Brdom, sem sprejela odločitev.

Dovolj je.

Nisem želela, da bi zadnji del poti postal samo še vztrajanje zaradi česa že!? Še manj sem želela, da bi jima izkušnja, ki sem jima jo želela dati za življenje, postala neprijetna.

Naredili smo že dovolj.

Pravzaprav ogromno.

Do Brega pri Golem Brdu smo prišli po lepi trasi in mimo vinogradov, zadnji del poti pa ni bil posebej lep. Veliko asfalta in strmine.

Ko smo dosegli kmečki turizem na Bregu- aleluja! Tam smo sneli nahrbtnike.

In jaz sem bila predvsem zelo ponosna.

Najboljši luksuz po sedmih dneh

Po več dneh kampiranja, vključno z zadnjo nočitvijo na divje, smo si za konec privoščili nekaj, kar se nam je po tednu dni zdelo skoraj absurdno luksuzno: rezervirali smo sobo na kmečkem turizmu Breg.

Lastna soba.

Postelja.

Tuš.

Urbanov komentar pa je bil najboljši:

"Kaj, vse to je za nas?"

Proslavili smo s palačinkami. 

Naslednji dan pa domov. Domov smo se odpravili s taksijem do Gorice in nato z vlakom.

Ko sem končno snela nahrbtnik, sem bila predvsem ponosna. Zato, ker smo sedem dni vztrajali skupaj in znali hkrati tudi pravočasno reči dovolj.

Kaj smo vzeli s sabo?

Pri večdnevnem pohodu z otroki sem se že pred odhodom zavedala, da bo ena od pomembnejših stvari teža nahrbtnikov. Vse, kar vzameš s sabo, moraš namreč tudi nositi, zato sem želela vzeti čim manj, hkrati pa dovolj, da smo bili pripravljeni na različne razmere.

Otroka sta imela vsak svoj nahrbtnik. Največ prostora in teže je zavzela voda. Vsak je imel dva litra tekočine, kar se mi je zdelo za poletni pohod najmanj, kar sem želela, da nosita. V predelih, kjer je bilo obilo vode seveda nismo imeli ves čas polnih zalog.

Zelo pomembna stvar pa je bila, da je imel vsak svoj meh oziroma hidracijski sistem. To bi pri takem pohodu z otroki res priporočila. Ko ima otrok plastenko v nahrbtniku ali mora vsakič prositi: »Mama, žejna sem, mama, a lahko pijem?«, se pitje hitro spremeni v sitnarjenje. Prisežem, da bi se mi zmešalo že prvi dan. Pri mehu pa je stvar preprosta. Ko sta žejna, vzameta cucelj in pijeta. Samostojno. Brez ustavljanja in jemanja flaške iz nahrbtnika.

Poleg tega se mi je zdelo, da iz meha pijeta po manjših požirkih, zato tudi nista naenkrat spila velikih količin vode. To je bilo še posebej priročno takrat, ko smo morali z vodo bolj varčevati.

Priporočam hidracijski komplet od Freemove.  S kodo NIKAFM10 lahko ob nakupu koristiš 10% popust.

Otroka sta imela s sabo zelo malo oblačil. Vsak samo eno rezervno majico in ene kratke hlače, en kos z dolgimi rokavi, dolge hlače in vetrovko. Spodnjega perila smo imeli samo nekaj kosov, mislim, da tri za vsakega, in smo ga sproti prali v kampih. Enako smo naredili z nogavicami. Vsak je imel dva para.

Pri nogavicah prisegamo na Furam zase, ki so se na poti odlično obnesle. Nobenih žuljev in po tolikih dneh hoje je to zame precej pomemben podatek. Ob nakupu izdelkov Furam zase lahko uporabiš kodo NIKA10. 

Otroka sta imela še nekaj manjših prigrizkov, Urban pa je nosil tudi spalno vrečo. Imeli smo namreč samo eno spalno vrečo za vse tri.

Jaz sem prevzela preostalo opremo. Svoja oblačila, osnovno toaleto, prvo pomoč, šotor, dve spalni podlogi, palerine, vetrovko, dolge rokave, brisače, vlažilne robčke in nekaj toaletnega papirja. Pri toaletnih potrebščinah sem šla res na minimum: zobna ščetka, majhna zobna pasta in mini milo, ki smo ga uporabljali tudi za pranje perila.

Vsak je imel svojo tanko rjuhico za spanje v planinskih kočah.

Za spanje smo imeli le dve samonapihljivi podlogi. 

S sabo sem imela tudi gorilnik, plin in posodo, vendar bi to danes verjetno pustila doma. V sedmih dneh smo si sami skuhali samo dvakrat (juho iz vrečke), zato teže plina in vsega, kar spada zraven, po mojem ni bilo vredno nositi.

Večji del hrane smo tako ali tako sproti kupovali in skoraj vsak dan vsaj enkrat jedli zunaj.

Seznam opreme

Otroka:

• nahrbtnik
• 2 l vode  v mehu
• rezervna oblačila
• 2 para nogavic
• nekaj prigrizkov
  

Jaz:

• šotor
• 2 spalni podlogi
• moja rezervna oblačila
• vetrovka in dolgi rokavi
• palerina
• osnovna toaleta
• prvo pomoč
• brisače
• vlažilni robčki in WC-papir
• spalne rjuhe
• gorilnik, plin in lonček
• približno 4 l vode
• večino hrane in prigrizkov

Koliko nas je vse skupaj stalo?

Če sem čisto iskrena, sem bila sama malo presenečena, koliko se je nabralo. Pohod sicer ni bil klasičen dopust, kjer bi vsak dan plačevali hotel in restavracije, ampak se stroški pri treh ljudeh kar hitro seštejejo.

V sedmih dneh smo za celotno pot porabili približno 1.000 €.

To pomeni približno 143 € na dan za vse tri.

Vsaj enkrat na dan smo jedli zunaj, običajno smo naročili dve glavni jedi, tri pijače in kakšno sladico. Za tak obrok smo skupaj plačali med 36 do 54 €, odvisno od lokacije.

Za prenočišča smo skupaj porabili 506 €. Spali smo v 2x v planinski koči, v kampih, eno noč smo prespali na divje, za konec pa smo si privoščili še sobo z zajtrkom na kmečkem turizmu. Prav zadnja noč je bila po tednu dni šotora, deljenju kopalnic in divjega spanja pravi luksuz.

Ena pomembna stvar pri stroških

Na poti smo precej varčevali s tem, da smo imeli del hrane vedno s sabo. Po drugi strani pa si po 20 in več kilometrih hoje zelo hitro zaželiš konkretnega obroka in hladne pijače, zato se mi zdi, da je bilo teh približno 1.000 € za sedem dni in tri osebe čisto realen strošek za takšno avanturo. 

In če bi šla še enkrat, pri stroških ne bi bistveno varčevala na račun hrane ali vode. Pri takem pohodu sta dobra prehrana in dovolj tekočine precej pomembnejša od nekaj privarčevanih evrov.

Kaj sem se naučila o svojih otrocih?

Predvsem tega, da imajo otroci neverjetno količino energije.

Jaz sem po prihodu na cilj obsedela. Otroka pa sta dobila nekaj časa za prosto igro in sta imela energije še za izvoz.

Brez gumba za "off". Resno.

Seveda ni bilo ves čas idealno. Za kakšno neumnost sta se tudi skregala, recimo kdo bo dobil prvi grižljaj in podobne bedarije, sicer pa smo se imeli zelo dobro. Veliko smo se pogovarjali, peli in načrtovali Klarin rojstni dan. Pravzaprav smo ga načrtovali kar dva dni in to v precej hudih podrobnostih. :)

Bilo je tudi nekaj kriz.

Ko ni šlo več, smo se ustavili. Počitek, voda, prigrizek, bonboni in lizike, ki so bili tokrat dovoljeni brez omejitev, potem pa naprej.

Ko je prišel trenutek »ne morem več«, sem ju spodbujala, da tega ne vzamemo kot končno odločitev. Najprej samo »lahko še malo«. Do tistega ovinka. Do naslednje sence. Do naslednjega počitka. In velikokrat se je »lahko še malo« na koncu spremenilo v »zmorem«.

Večkrat ju spodbujam, da ne morem spremenita v zmorem. Tudi, ko je težko. 

Zelo težko.

Pa vseeno zmoreš.

Zmoreš!

Zmoreš tudi, če je težko!

Bi priporočila Alpe-Adria Trail družinam z otroki?

Da, vendar ne tako, da bi si vnaprej zadali cilj prehoditi točno določeno število kilometrov.

Uradne etape so večinoma dolge okoli 20 do 25 kilometrov, nekatere pa imajo precejšen višinski vzpon. Na primer uradna etapa Tolmin–Tribil Superiore ima približno 19 kilometrov in okoli 1.280 višinskih metrov.

Za družino bi zato priporočila, da traso prilagodite otrokom in ne obratno.

Če so otroci vajeni hoje, jih ne podcenjujte. Hkrati pa jih dobro poslušajte in imejte vedno možnost, da dan skrajšate.

Pri nas se je zelo dobro izkazalo tudi to, da nismo imeli rezervacij. Imeli smo okviren načrt, potem pa smo vsak dan sproti videli, kako daleč bomo šli.

Pri poletni hoji bi bila posebej pozorna na vročino. Če imate možnost, začnite zgodaj, najtežje vzpone opravite pred največjo vročino, vmes pa si brez slabe vesti privoščite daljši počitek.

In voda. Vedno preverite, kje jo boste lahko dopolnili. Na našem pohodu je bila do italijanskega dela prava mala rešilna bilka, kasneje pa smo začeli precej bolj paziti na zaloge.

Zakaj sem sploh želela, da gremo?

Želela sem, da se naučita vztrajati tudi takrat, ko je presneto težko. Da razumeta, da se je za nekatere stvari treba potruditi in da težek trenutek še ne pomeni, da je treba odnehati.

Hkrati pa sem si želela nekaj, kar se mi zdi danes morda še pomembnejše: da smo skupaj.

Res skupaj.

Brez motilcev, brez vsakodnevnega tekanja od ene obveznosti do druge, brez občutka, da moramo biti nekje ob določeni uri. Cel dan smo bili mi trije, v gibanju in naravi.

In zanimivo je, da sem bila na tem potovanju tudi sama precej bolj sproščena kot na naših običajnih dnevnih pohodih.

Nisem se ves čas obremenjevala s tem, koliko še moramo prehoditi. Imeli smo ves dan. Če smo potrebovali počitek, smo počivali. Če je bila ob poti reka, smo šli v vodo. Če smo bili lačni, smo jedli. Če je bilo vroče, smo poiskali senco. Vse smo imeli s sabo. 

Mislim, da se je ta moja sproščenost poznala tudi na njiju.

In mogoče je prav to eden od razlogov, da smo prišli tako daleč.

Na koncu niso pomembni kilometri

Ko zdaj gledam nazaj, sem najbolj ponosna na svojo mini ekipo.

Vsak dan znova sta me presenečala. Vsak dan sta hodila naprej, čeprav sta bila utrujena. Vsak dan smo dodali nekaj kilometrov, nekaj višincev in nekaj novih spominov.

In ko sem na koncu snela svoj težki nahrbtnik, nisem razmišljala o tem, da nismo nadaljevali še naprej.

Razmišljala sem o tem, kaj smo že naredili.

145 kilometrov. 4.412 višinskih metrov. Sedem dni.

In trije ljudje, ki so jih prehodili skupaj.

Upam, da se bosta spomnila Soče, gugalnice na Planini Kuhinja, pice v Bovcu, spanja ob ponijih, bonbonov v klancu, naših pogovorov, petja in načrtovanja Klarinega rojstnega dne.

In mogoče tudi tistega občutka, ko smo po sedmih dneh končno sneli nahrbtnike in vedeli:

"Kaki carji smo. Tole smo pa dobro naredili!" 

:)