Točno se spomnim trenutka, ko sem ugotovila, da z mojim obrazom nekaj ne štima. Tam nekje pri trinajstih, bi rekla. Ni bil zloben komentar. Samo fotografija. Fotografija mene iz profila. Takrat sem se zavedla, da moj obraz ni tak kot od drugih. Fotografij sebe s profila skoraj nimam. Če že, jih izbrišem.
Želela bi si, da bi ta zapis služil čim manj ljudem. Če pa že, naj bo vir informacij, ki sem jih sama iskala, ko sem se pripravljala na operacijo čeljusti.
V najstništvu sem že prestala ortodontsko zdravljenje, ki je bilo precej naporno, kar bi pripisala takratni najstniški pameti in temu, da sem nasploh med bolj občutljivimi, ko je govora o zdravnikih. Kot najstnica sem nosila fiksni aparat in pa še dva posebna aparata: enega, ki mi je širil zgornjo čeljust (ta je bil zelo boleč), in enega, ki je bil kot nekakšna maska, ki mi je s pomočjo elastik vlekel zgornjo čeljust naprej. Ko so bili zobje pravilno postavljeni in zdravljenje zaključeno, sem za domov dobila snemljiv aparat. Potem pa nekega dne snemljivega aparata preprosto nisem več mogla dati na zobe, ker so se ti ponovno začeli premikati v stanje, kot so bili prej. Že takrat mi je bila omenjena operacija čeljusti, kje se je takrat zataknilo, žal ne vem.
Fast forward petnajst let, stara sem 30. Rabila sem 10 let, da sem prebolela in pozabila, kako mučno je bilo ortodontsko zdravljenje prvič. V tem času se moji zobje postavijo tako kot pred prvim ortodontskim zdravljenjem. Mogoče še malenkost slabše. Najbolj me moti izgled. Moji zgornji dvojki na fotografijah izgledata, kot da bi bili črni (gnili), ker sta tako zadaj, da senca res čudno pade. Jaz – najbolj nasmejan človek na svetu – se ne počutim okej ob smejanju. Čeprav se nikoli ne fotkam z resnim izrazom na obrazu in zaprtimi ustnicami, ker se tam še bolj vidi moja naprej pomaknjena brada. Skratka, nakopičijo se "insecurities", nekaj bo treba ukreniti. V teh letih sem naštudirala hranjenje, čeprav je moj ugriz zelo napačen. Tudi govor je okej. Dihat na nos pa ne znam in ne zmorem, kljub lepljenju ust z mikroporjem vsak večer. V vseh teh letih naštudiram tudi, kako se postaviti na fotografijah, da izgledam “normalna”, čeprav se izogibam situacijam, kjer se z ljudmi družim iz profila, ker imam ves čas v glavi, da me oseba gleda od strani in opazi, kaj vse je narobe z mojim obrazom. Stara sem trideset, zdrava, fit in vsak dan bolj nezadovoljna s stanjem v ustih. Na srečo sem v osnovni šoli imela Tino in Niko in me glede tega niso zbadali. Čeprav imam občutek, da sem čuden izgled obraza vedno kompenzirala tako, da sem skrbela, da sem suha in postavna. Vpliv zunanjih dejavnikov na samopodobo bi bil tu lahko veliko hujši. Na srečo sem se naučila imeti rada, kljub takemu stanju. A vseeno je nekje zadaj v glavi misel, da izgledam čudno ...
Poleg izgleda pa je tu še faktor zdravja. Ob vsakem obisku zobozdravnice mi ta predlaga, naj ukrepam, naj se odločim in si poravnam zobe. Češ, da bo z leti še slabše, da če bom z leti rabila kakšen implantat, bo problem, ker je v ustih totalen kaos.
Grem na prvi pregled, navdušena, da bi spet nosila zobni aparat, a me že takoj čaka velika odločitev in "reality check": brez operacije čeljusti ne bo šlo. Izvem, kaj to pomeni, kako operacija izgleda, kakšno je okrevanje. Sranje. Ne bom zmogla. Če ne bo operacije, je velika verjetnost, da zobje ne bodo ostali poravnani in bo šlo spet vse nazaj (tako kot se je zgodilo že prvič).
Grem tudi na prvi pregled na maksilofacialno kliniko v Ljubljano, kjer mi povejo, da sem ustrezna pacientka za operacijo progenije. Samo najprej naj dam ven vse modrostne zobe. Vrnem se k ortodontki, a se ta ne oglasi več. Počakam še kakšno leto in se sprašujem, kaj se dogaja. Opravim še eno dodatno slikanje, a se nič ne premakne. Vmes izpulim vse štiri modrostne zobe. Že to mi povzroča stres in slabost, kako bom prenesla operacijo čeljusti, se sprašujem.
Potem grem po drugo mnenje v Postojno v Orto MG. Tam je ortodontu vse jasno. Suvereno mi vse razloži, čez en mesec pridem po fiksni aparat. Pove mi isto, svetuje mi operacijo in mi pove, da bom snemljiv aparat in retencijsko žičko nosila dosmrtno. Okej. Na tej točki sem že - "fuck it", tako ne morem biti več, takoj sprejmem odločitev, sprejmem ponudbo (ja, tako zdravljenje ni poceni) in se naročim.
8. marca 2024 dobim fiksni zobni aparat in opozorilo, da bo ugriz tekom zdravljenja še slabši. Moji zobje se stikajo na točno dveh točkah. Obup. Tokrat mi je prihranjen aparat za širjenje zgornje čeljusti in vse skupaj lažje prenašam kot prvič. Še vedno je veliko neprijetnosti: zategovanje, bolečine ob vsaki menjavi žičk, redno afte in odrekanje določeni hrani. Dva do tri dni po menjavi žičke, ko se zobje zelo intenzivno premikajo, bi si kdaj najraje glavo odtrgala. Pač, priprava na to, kaj me čaka potem ... Če je prehudo vzamem protibolečinsko tableto in grem spat. V odrasli dobi drugače dojemam in sprejemam bolečino kot v najstništvu. Potrpim, ko je treba.
Zobje se neverjetno hitro postavijo v lep lok. Avgusta sta dvojki že na svetlem. Prej sta se eno desetletje skrivali za enkami. Na eni imam zobni kamen in to črne barve, kot bi imela gnil zob, tudi to mi pri naslednjem obisku ortodonta odstranijo. Z ortodontskim zdravljenjem sem izredno zadovoljna, v ordinaciji so strokovni, prijazni in nimam ene pripombe. Plačujem po obrokih. Ves čas imam občutek, da vedo, kaj delajo. Meseci hitro minevajo.
Naročim se na maksilofacialni kliniki in grem na prvi pregled decembra 2024. Tam me do potankosti pregledajo in izdelajo približen načrt, omenijo mi celo operacijo obeh čeljusti, ob čemer sem čisto šokirana, ves čas sem namreč pričakovala samo spodnjo. Secirajo me do potankosti, da imam eno stran obraza daljšo in bolj razvito, da se tega ne bo dalo popraviti. Malenkost neprijetno je, ker se zavem še vseh ostalih nepravilnosti, ki se jih prej mogoče niti nisem zavedala. Imam tudi križni ugriz. Dobim letakec, kjer piše, kako operacija poteka in kako izgleda okrevanje. Fotografije tam so zelo nazorne in preberem ga tako, da si jih z dlanjo prekrijem. Sicer mi je slabo. Kirurg želi pismo ortodonta, če sem pripravljena na operacijo.
Marca 2025 na maksilofacialno nesem pismo ortodonta in dobim datum operacije. Dogovorimo se samo za spodnjo čeljust in če bo videz slabši, mogoče še brušenje brade, se bodo odločali med operacijo. Po glavi mi gre samo: "Hvala bogu." Samo da je samo ena čeljust. V času do operacije imam ves čas v glavi, da bo le-ta verjetno enkrat septembra ali pa če bo dolga čakalna vrsta, bom vzela kakšen termin po novem letu. Novembra in decembra imam pač glavno sezono v službi in si ne morem privoščiti okrevanja. Šele zadnji večer, tik preden zaspim, možu rečem, kaj pa če mi bodo dali kakšen termin junija? "Ja, naredi, kot si sama želiš," mi reče. Na tej točki sem že: "Dajmo to že opraviti, naj bo to čim prej za mano." Res dobim datum že junija. Še prej me čaka slikanje, potovanje v Namibijo (ja, dobim opozorilo, naj se čuvam, da ne bi zbolela in zaradi tega operacija ne bi bila možna) in redno hodim k dr. Tamari Perhavec na medicinsko hipnozo. Od kje, zakaj in kako to, da imam strah pred krvjo, zdravniki in vsem tem, ne vem. Ampak je hudo. Hipnoza mi res neskončno pomaga, da ne paničarim, da najdem neko notranjo moč in svoje zavetje, kamor lahko ob težkih trenutkih pobegnem. Negujem svoj cvetlični vrt (to je moj namišljeni varen prostor) tudi izven seans hipnoze in zmorem hitro in učinkovito pobegniti tja, ko mi je težko. Vmes tudi iščem informacije o sami operaciji. Sem pač tak človek, ki želi vedeti čim več vnaprej, da si lahko vsaj približno ustvarim neko vizijo, kako bo vse skupaj izgledalo. Na spletu skoraj ni informacij. Razen zelo grozljive zgodbe na portalu Oopsi in nekaj forumov. Na srečo imam še kar velik Instagram profil in najdem ljudi, ki so operacijo prestali in so z menoj pripravljeni podeliti svojo izkušnjo. Največ klepetam s Klavdijo in Niko. Oni dve mi data vse informacije. Posnetke in vizualije najdem na TikToku. Toliko, da približno vem, kako bom izgledala. Psihično se pripravim, da bom otečena in v modricah in da bo težko. Poskrbim za vse službene obveznosti, za otroka bosta poskrbela mož in moja mama, če bo treba. Prve dni imata še šolo, potem gresta na košarkarski kamp, da mi bo malo lažje. Večer pred odhodom v Ljubljano gremo na družinsko večerjo, zadnjo večerjo, ko še lahko grizem, na pico k Zotlarju.
Dan pred operacijo (na četrtek) sem sprejeta v bolnico. Sprejem gre zelo počasi, vzamejo mi odtis zob, kar je malo neprijetno (predvsem, ker sem vajena moderne tehnologije iz ordinacije Orto MG - tu je pa po starem - tista zoprna masa, ki te sili na bruhanje). Malo pred kosilom sem v sobi. Tam sta fant in dekle, ki sta bila operirana včeraj (v sredo). Izgledata grozno. Mislim si ... "ma, jaz že ne bom taka". Dekle vprašam, če lahko govori, in reče, da malo. Na hitro mi pove, kako je bilo. Ker je taka, ne znam presoditi, koliko je stara, in mi pove, da ima 36 let. Okej, super, nisem edina starejša. Pove, da je hudo. Da je ne boli, ampak da je težko. Fant je imel operirano samo spodnjo čeljust, vsaj tako laično presodim. Z njim ne govorim. Imam tudi posvet pri anesteziologu. Povem mu, da se bojim takih reči, in naj ne šparajo s pomirjevali. Pravi, da bom zjutraj dobila tabletke, da bom bolj sproščeno šla v operacijsko. Pove mi, da bom med operacijo priključena na aparat za dihanje (se opravičujem, nimam nobenega zdravstvenega strokovnega znanja in vse opisujem z izrazi, kot pač znam) in ne bom dihala sama, kar lahko po operaciji pusti kakšno neprijetnost. Da bom samo zaspala in da se bom zbujala približno dve uri.
Točno, kdaj zjutraj bom na vrsti, ne vem. Tisti dan sem relativno sproščena: berem in dan mi kar hitro mine. Prosim za dovoljenje za izhod in grem na sprehod po centru Ljubljane. Kupim si še nekaj prigrizkov, jem, dokler lahko. Zvečer se še enkrat srečam s kirurgom, šele okrog 19h, samo na hitro me pregleda, pove, da mi bodo določene zobe malo zbrusili, da bo ugriz potem bolj stabilen. Čudi me, da je še vedno na delovnem mestu ob 19h, pa potem spet zjutraj pride in operira. Pravi, da se vidiva zjutraj, razen če bo moral zaradi kakšne nesreče ponoči operirati, potem ga zjutraj ne bo. "Prosim ti tam zgoraj, poskrbi, da ne bom rabila teh priprav dvakrat, ker ne vem, če bom zmogla." V bolnici dobim tudi večerjo in ponoči še zadnji obrok pred operacijo, nekakšen napitek. Potem pa tešče, vse dokler me ne pokličejo v operacijsko.
Pripravim se za operacijsko, kar pomeni bolnišnična pižama in brez spodnjega perila. V petek zjutraj dobim tabletke, ki dobro primejo in malo zadremam, preden me pokličejo. Pospremijo me v operacijsko. Tam vlada izredno pozitivno in sproščeno vzdušje. Pričakovala sem resnobo in zategnjenost. Namesto tega me vprašajo za glasbeno željo in mi zavrtijo Reggaeton Lento. Kljub vsemu se začnem tresti. Izredno sočutni so, me božajo, vsako stvar, ki mi jo naredijo, mi vnaprej napovejo. Mižim in jim rečem, da ne rabim vsega videti. Vstavijo mi infuzijo in kar se zadnje spomnim je, da mi (ne vem točno, kdo je to bil) pravijo, da bo vse dobro in naj mislim na kaj lepega. Nič ne sanjam, nič se ne spominjam, samo en velik nič je.
Vem, da mi odmaknejo dlesen, prerežejo živce in prerežejo kost na spodnji čeljusti: na eni strani odstranijo več kosti kot na drugi, da uredijo tudi križni ugriz in ne samo naprej pomaknjene čeljusti. Potem vse zašijejo nazaj. Naslednja stvar, ki se je zavem, je, da se mi da lulat, ful se mi da lulat... Še danes ne vem, ali sem lulala v posodo, ali sem samo sanjala. Skratka, prvo zavedanje je bilo, da me tišči lulat. :) Takoj naslednja stvar je pa zelo zadeto dopisovanje z možem, da sem operacijo prestala. Še dobro, da je vajen mojih zatipkov, da je znal razbrati, kaj mu sporočam.
Zbudila sem s hladilno masko na obrazu. Kmalu potem sem vstala in čisto zares šla lulat. Sama. Masko sem nosila skoraj ves čas. Večino časa sem ležala. Takoj sem zaznala, da nimam popolnoma nič občutka na ustnici in bradi. Ukazali so mi, da si ustnice ves čas mažem. Sledila so zdravila po infuziji, navodila, kako naj si umivam usta (z nekakšno spužvo, namočeno v razkužilo, imelo je okus kot po varekini, vsaj tako si predstavljam okus varekine - zelo ogabno), in naj ležim in spim čim bolj pokonci. Občutek nelagodja je potem iz ure v uro naraščal. Neprijetnost bi najlažje opisala kot pritisk. Oteklina je bila najhujša tretji, četrti, peti dan po operaciji. Ne morem reči, da me je bolelo, ker sem dobila, kdo ve, koliko protibolečinskih zadev. Ves čas so mi nekaj brizgali: proti bolečinam, proti otekanju, antibiotik, proti slabosti ... Te infuzije so mi bile precej neprijetne, a se je dalo zdržati. Sem se precej pogovarjala s svojimi žilami, naj bodo lepo pretočne. Zadnje, kar sem si želela, je bilo, da bi me morali še enkrat špikati. Je bil pa v glavi skrajno neprijeten občutek. Telo (roke, noge) vse normalno dela, ampak glava je ... gotova. Zelo neprijetno je premikanje glave, držanje glave, govorjenje, hranjenje. Vse je otečeno. Dokler sem se zbudila iz narkoze, sem izgubila oba soseda (sta bila tačas odpuščena) in ja, bila sem točno taka kot onadva. Joke's on me. :D Nista imela nobenih obiskov. Tudi jaz sem tisti vikend okrevala sama. Tako ali tako samo ždiš in nič kaj dosti ne moreš. Večino časa sem preprosto počivala, spala, ležala in imela hladilno masko ves čas na sebi - to mi je res pomagalo. V nedeljo (to je drugi dan po operaciji) sem si malo prižgala televizijo. Poskušala sem malo brati, vsake toliko sem pogledala telefon. A v resnici nisem zmogla niti teh osnovnih zadev. Lačna sem bila. Za jest smo dobili eno in isto, skoraj vsak dan: zelo tekoč bananin smuti in govejo juho s špinačo. Pa jogurt, ki ga takrat (zaradi gostote) nikakor nisem mogla spraviti dol. Jedla sem večinoma na žlico in srkala ali preprosto pila. Zelo malo sem jedla na brizgo. Seveda sem se cela umazala in popackala. Vse je nekako teklo mimo. Najboljše mi je šlo, če sem imela pred sabo ogledalo. Tudi doma sem najlažje jedla, če sem se gledala (da sem pač dobro naciljala usta). Zadnji dan, v ponedeljek, mi je bilo izredno slabo. Mislim, da zaradi lakote (vajena sem jesti 5x na dan, tu smo pa dobili za jest le 3x, manjkale so mi malice). En medicinski brat mi je prinesel sladkor, kirurg celo čokoladico (ki sem jo komaj razlomila in pomuzgala), toliko, da sem malo prišla k sebi. Itak, da sem želela domov. Čakali so me, da pridem k sebi, ker so mi potem namestili elastike, s katerimi so mi zvezali zobe in bruhanje z zvezanimi zobmi, no ... si predstavljate, zakaj so čakali.
Morala sem tudi v spodnje nadstropje na rentgen. O, bog. To je bil cel podvig. Da ne omenjam vseh pogledov ostalih obiskovalcev klinike. Valda, "ne bom taka". Točno taka sem bila: kvadratna, zatečena, z dvema šivoma na licih - strašljiva. V ponedeljek sem potem vseeno šla domov. Že vožnja od klinike do garažne hiše (nisem hodila - peljala sem se v vozičku) je bil podvig. Potem pa najhujši del: vožnja domov po primorski avtocesti. Itak, da so bili zastoji. Dve uri, dve polni uri sem si ves čas prigovarjala: "Nika, zdrži, Nika, zdrži še malo, še malo, samo zdrži, ne bruhaj, zmoreš, zdrži, kmalu bo minilo, ne boš bruhala, zdrži, vrt, moj vrt, zdrži ..." Večinoma sem imela zaprte oči. Ves čas sem se koncentrirala. Ko sem prišla domov, ko sem končno prišla na kavč, sem se od vsega hudega začela tresti in jokati. Totalno izmozgana in izčrpana. Slabo mi je bilo tako, da ne znam povedati. Da bi bruhala, ko niti ust zares ne morem odpreti - najhujša nočna mora. Še dobro, da otrok ni bilo doma, ker bi se pomoje konkretno prestrašila. Mož mi je prinesel sladkano vodo in potem sem nekako počasi in s pomočjo dodatne sladkane hrane prišla k sebi.
Naslednji teden je bil v znamenju nešteto aft, otekline, kar nekaj solz, veliko neprijetnosti in počasnega tekočega hranjenja in še vedno precej slabosti. Morala sem se iti pokazat osebnemu zdravniku (zakaj, še danes ne vem, in malo zamerim), kar je bil skoraj da kriminal. Prve dni sem zelo težko držala glavo pokonci brez opore. Vsako sedenje, hoja, premikanje je bilo velik napor. V čakalnici sem slonela na možu. Na začetku je bilo okej. Po kakšnih desetih minutah pa sem si spet morala prigovarjati: "Zdrži, saj bo kmalu, saj sloniš, zdrži še malo ...", potem pa je postalo tako težko, da sem prosila, če me vzamejo noter. Polegli so me. Kasneje me je zdravnik samo pogledal (ust itak nisem mogla odpreti) in me poslal nazaj domov. Popolnoma nepotreben pregled, po katerem sem potem spet cel dan prihajala k sebi.
Še vedno sem jemala tri različne protibolečinske tablete in antibiotik. Ene od protibolečinskih sem potem nehala jemati in mogoče so mi te povzročale slabost (+ mislim, da je bilo telo enostavno lačno in izčrpano). Tiste dni sem hrepenela po mesu (prav eno tako prvinsko potrebo sem čutila, kako bi rada jedla meso). Prvi teden okrevanja sem bila iskreno hvaležna, da sem z operacijo počakala toliko, da sta mulčka vmes že postala samostojna. Ne predstavljam si okrevanja z majhnimi otroki (razen če imaš na razpolago več nonotov in non, kar jaz pač nimam). Po tistem prvem tednu je bilo najhujše že mimo. Privadila sem se na tekočo in pasirano hrano. Kakšno stvar sem jedla prek brizge, a večinoma na žlico oziroma s pitjem. Ustna higiena je bila slaba. Ust nisem mogla odpirati, da bi vmes stlačila ščetko. Razen med hranjenjem sem ves čas nosila elastike, ki so ugriz postavljale v pravi položaj in nošenje elastik mi je v resnici prav prijalo - kot da bi mi vse skupaj nekako stabiliziralo in držalo.
Oteklina se je počasi umirjala. Doma sem se tudi veliko hladila in spala podložena z več vzglavniki. Kakšna dva tedna sem spala na kavču, tako mi je najbolj pasalo. Približno deset dni po operaciji sem že nehala z jemanjem protibolečinskih tablet. Postopno sem zmanjševala vnos. Najprej sem nehala z jemanjem enih, potem drugih in na koncu je šlo tudi brez lekadola. Po dveh tednih sem imela prvi pregled pri ortodontu in bil je navdušen nad rezultatom in je rekel, da ne bova imela več veliko dela. Juhu! Pregled v Ljubljani sem imela po treh tednih. Takrat sem bila že kar okej. Samo pogovor, nobenega odpiranja ust in tistega pravega pregleda. Dobila sem navodila, naj še naprej uživam pasirano hrano. Tega navodila se nisem zelo striktno držala, hrane sicer nisem grizla, a sem si vse razrezala na majhne koščke in potem počasi jedla, razmočila v ustih in razdrobila z jezikom ter pogoltnila. Trenutno sem dva meseca po operaciji in še vedno jem na podoben način: vse na majhne koščke in zelo počasi. Meso samo v bolonjski omaki, sicer pa mehke stvari: razne juhe, mineštre, polenta, gres, smutiji, sredica od kruha, jajca. Zdaj tudi že razkuhana pašta in mehki paradižniki na kislo.
Šest tednov po operaciji sem imela ponovno pregled pri ortodontu. Rekel mi je: "Nimam več kaj popravljati," in jaz sem odgovorila: "Pol mi pa dajte dol aparat," in res so mi sneli zobni aparat. Rekordno hitro. Nisem pričakovala. Rečeno mi je bilo, da ga bom imela še pol leta. Da bo kaj še za urediti tudi po operaciji.
Odstranjevanje zgornjih belih zvezdic je bilo zelo strašljivo. Z opozorilom, da naj se ne prestrašim in ugriznem, je bilo kot bi mi lomili zobe. Vsaj zvok je bil tak. Grozno. Odstranjevanja spodnjih zvezdic skoraj nisem čutila (na tej točki je čutenje še precej slabo). Ampak je šlo hitro. Po odstranitvi so se mi usule solze. Že prej so se mi nabirale. Trpela sem, bilo je hudo, vse to prestati, biti tak toliko let. Še zdaj, ko to tipkam, ne vidim tipkovnice, ker se mi nabirajo solze. Pač, hudo je bilo. Nisem vedela, kakšna bom. A bo vredno?
Bilo je vredno. Še enkrat ne bi tega prestala. Niti najhujšemu sovražniku ne bi privoščila take izkušnje. Nihče nikoli me ne bo prepričal v face lift in podobne zadeve. :) Ampak dobila sem nov nasmeh. Malo bolj skladen obraz. Lahko me gledate iz profila. Zadovoljna sem. Všeč sem si. Super sem. Vse bo okej. Za mano je. Imam preostanek življenja za se smejati na cela usta.
Kdaj pa kdaj se mi še vedno utrne misel: "Kaj pa če bo šlo nazaj?" Upam, da ne. Imam retencijske žičke na zgornjih in spodnjih zobeh in nevidne opornice za čez noč. Nosila jih bom brez izjeme, to vem. Usta si še naprej lepim. Čutenje spodnje ustnice in brade se vrača zelo počasi, upam, da se enkrat povsem obudijo in povežejo vse prerezane povezave oziroma, da brez čutenja ostane le kakšen majhen del. Bomo videli, kako bo s tem. Ostajam optimistična. Z mehko hrano še nadaljujem, nimam še dovoljenja za grizenje (niti se zares ne čutim, da bi jedla meso, kakšne oreščke, trdo skorjo od kruha ali kaj podobnega). Ta del s hrano je že nadležen, ampak počasi.
Življenje se po dveh mesecih od operacije počasi postavlja nazaj. Fizično menda lahko vse, tudi skačem, tekam ipd. (en del moje službe so vodene vadbe) samo dvigovanju težkih bremen naj se še izogibam. Usta si lepim naprej v upanju, da se kdaj naučim dihanja na nos. Držanje ustnic skupaj mi je naporno in se mi zdi, da mi pravi položaj jezika v ustih uspe le, če ozavestim in sem pri stvari. Je pa zagotovo mnogo lažje in bolj naravno, kot pred operacijo. Želela bi si kakšne vaje in telovadbe za ustnice in jezik. Take dodatne informacije iščem sama. Celostnega pristopa in obravnave žal ni nikjer. Imaš diagnozo progenije, okej, operacija. Imaš nametane zobe, okej, zvezdice. Samo odpravljanje posledic in ne popravljanje nekih vzorcev, ki so pripeljali do takega stanja. Zakaj sploh imam progenijo, kaj je na to vplivalo, kako ravnati v prihodnje, da bo stanje v ustih čim dlje ostalo dobro ... O tem bom naprej poizvedovala sama, koliko mi bo dopuščal čas, finance in energija (ki jo že tako usmerjam na vse konce in kraje).
Moja progenija je bila najverjetneje dedna in s kombinacijo dihanja na usta sem pač pristala tu, kjer sem: na okrevanju po operaciji čeljusti.
Na koncu sem neizmerno hvaležna za to, kaj vse zmore sodobna medicina, kaj vse prenese telo, in se veselim nove kakovosti življenja. Upam, da mi hitro mine in kmalu uspem zagristi v kaj tršega. 🙂
Še na kratko nekaj mejnikov in posebnih zanimivosti:
- Zobni aparat sem nosila od marca 2024 do avgusta 2025.
- Čakalna doba za operacijo je bila tri mesece.
- Najhuje je bilo prvih 5 dni.
- Stuširala sem se šele četrti dan po operaciji, in še to s pomočjo.
- Ne morem reči, da me je bolelo, na nobeni točki me v resnici ni bolelo (ker za to poskrbijo), je pa vseeno zelo neprijetno (ne znam točno opisati in ubesediti občutkov), čutila sem nekakšen pritisk.
- Prilagojeno hranjenje po operaciji ni bilo tako zelo zoprno, kot sem pričakovala, sem mislila, da bo še hujše (in ne, vse hrane se ne da zmiksati - lahko jo utekočiniš, a določene jedi so v tekoči obliki preprosto ogabne).
- Prva dva tedna je zelo neprijetno premikanje glave, govorila sem le najnujnejše, tudi sklanjanje odpade.
- Imela sem malo modric in kar lepo kožo, le šesti dan po operaciji se je pokazala rumena modrica na vratu in navzdol proti dekolteju - kot Spuži kvadratnik sem bila.
- Lase sem si prvič umila šele dvanajst dan po operaciji.
- Telo je okrevalo na veliko načinov, opazila sem: izpadanje las, boleče mandlje, milijon mini aftic, mini mozoljčke po celem obrazu in zamujala mi je menstruacija (sicer imam res zelo redne menstruacije).
- Skrajno čudno je poljubljanje (ker ne čutiš ustnice), tega mi nihče ni omenil. :)
- Zdi se mi, da mi je pri okrevanju pomagala rdeča svetlobna terapija (Mito light).
- Peti dan po operaciji usta odprem samo toliko, da uspem vmes stlačiti Lekadol, po šestih tednih jih odprem toliko, da vmes stlačim Kinder Bueno.
- Šivi v ustih so se celili zelo dolgo, skoraj dva meseca.
- Vzpostavljanje povezave med živci traja zelo dolgo, dva meseca po operaciji še vedno ne čutim spodnje ustnice in brade, a ostajam optimistična, da se bo čutenje vrnilo.
Hvala vsem za prijazna sporočila, navijanje in spodbudo v tem obdobju!