Na koncu potovanja so dnevi še bolj posebni. Še bolj si želiš biti prsoten v trenutku, ker je čas res hitro minil. Seveda, če smo se pa imeli tako lepo. Avto je bil strašansko prašen in razmetan, prtljaga neurejena, a srce tako polno vseh preteklih dogodivščin. Po treh tednih vožnje, kampiranja in razgledov smo prišli še do zadnje postaje – Waterberg Plateau.
Kamp poln Pumbic
Prespali smo v državnem kampu Waterberg Rest Camp. Izkazal se je za zadetek v polno – medtem ko je bil sosednji, zasebni Waterberg Wilderness Resort, popolnoma zaseden, je bil naš skoraj prazen.
Kopalnice so bile urejene, čiste, prostora je bilo dovolj in… že na recepciji smo imeli prvi stik s Pumbami – oziroma svinjami bradavičarkami, ki so do tega trenutka bile sramežljive in smo jih opazovali samo od daleč. Tu, pa so se pasle na zelenici.
Potem smo ugotovili, da jih je tu veliko. In da kar živijo tam ter brskajo za ostanki hrane nas turistov. Pa tudi monguste so se rade sprehajale po kampu. In pavijani so ukradli sadje našim sosedom.
Ostali smo dve noči. Prvi večer smo si skuhali nekaj toplega, se sprehodili po kampu, tudi do bazena in šli zgodaj spat – saj nas je naslednji dan čakal vzpon na plato.
Pohod na Waterberg Plateau – pohod po rdečih skalah
Kamp je bil nape izhodišče. Pot je bila lepo označena, večji del poti pa v senci dreves. Ni bilo pretežko, teren je pa razgiban in skalnat.
Waterberg Plateau je veličastna naravna formacija iz rdečega peščenjaka, visoka okoli 200 metrov nad ravnino. Nastal je pred več kot 120 milijoni let, ko so tukaj tekle reke in za seboj puščale plasti sedimenta. Danes se zdi, kot da plava nad pokrajino, z ravnim vrhom in strmimi stenami.
Z vrha je bil razgled fantastičen – daleč, na divjino pod nami.
Tišina zgodovine: nemško pokopališče in izbrisani spomin
Popoldne smo šli še na bližnje pokopališče, ki je del žalostne zgodovine tega kraja.
Leta 1904 so Nemci na tem območju izvedli etnično čiščenje nad ljudstvom Herero, potem ko se je to uprlo kolonialni oblasti.
Na tisoče Hererov so prisilili, da so bežali čez Waterberg proti puščavi, kjer so množično umrli zaradi žeje in izčrpanosti.
Danes na pokopališču stojijo le nemški grobovi – lepo označeni, s ploščami.
Herero grobov tam ni, ker imajo drugačne pogrebne običaje: njihove pokojnike pokopljejo pogosto brez oznak, saj verjamejo, da je duša tam, kjer je skupnost.
Pogovorili smo se o teh zgodovinskih dogodkih in se pretreseni vrnili nazaj v kamp.
Zadnja noč pod zvezdami – z lokom v roki
Naslednji dan smo se zapeljali še malo bližje Windhoeku – zadnja postojanka pred vrnitvijo domov.
Prespali smo v Monte Christo Riverside Camping, ki leži 40 km severno od glavnega mesta, čisto sredi ničesar, tudi pot do tja je bila malce zapletena. Posebnost tega kampa? Reka in lokostrelstvo.
Za približno 10 € najameš lok, dobiš kratke inštrukcije in potem greš na sprehod po gmajni, kjer so nastavljene 3D tarče živali – od pavijanov, antilop, do geparda.
Mi štirje smo se noro zabavali. Streljali smo, iskali puščice med grmi in travo in se zabavali vse do teme.
Zvečer smo si še zadnjič zakurili ogenj. Vsak dan je bilo bolj mrzlo. In na tak način smo se poslovili. Še zadnjič poslušali zvoke Afrike, zrli v ogenj in si priznali, da bi lahko še ostali.
In čisto vsem je bilo žal, da je konec. Jaz sem še najbolj čutila hvaležnost, da smo res šli, da smo uspeli in doživeli Namibijo skupaj kot družina.
Naslednje jutro smo zložili šotor, organizirali prtljago, pospravili avto, in bili že ob 11. uri v Windhoeku.
Avto smo vrnili, z avtom je šlo vse gladko (tudi gume nismo menjali!), šli na zadnje kosilo, potem pa počasi proti letališču.
Tri tedne. 4000 km. Ena družina. Ena Namibija.