Med gepardi in nosorogi

Brez rezervacije in brez kontakta (ker nismo nikjer našli maila niti telefonske) smo se iz severa Namibije zapeljali proti Etoshi, a še prej smo želeli eno posebno dogodivščino, ki je možna le redko kje. Šli smo do Otjitotongwe Cheetah Guest Farm. In smo imeli srečo. 

Otjitotongwe Cheetah Guest Farm

Ko smo se pripeljali, je bil kamp prazen. Bili smo edini gostje in imeli smo bazen sredi ničesar samo zase.

Kamp je odmaknjen, brez signala, z osnovno kopalnico, krasnim razgledom in občutkom, da si nekje v divjini. 

A mi nismo prišli samo zaradi miru – prišli smo zaradi gepardov.

Ko smo končali pozno popoldansko kosilo in osvežitev v bazenu, nas je lastnik prišel iskat s svojim pick upom – tak tipičen bel potomec kolonizatorjev, surov in trdi možakar, ki že s pogledom pove, da ni za hece, z visokimi usnjenimi čevlji, klobukom in tobakom pod nosom.
Povedal je, da nas pelje k sebi domov, kjer živi ena zadnjih njegovih udomačenih gepardk. Včasih je imel tri geparde, kot domače mačke ali "family member"- kot je sam rekel, zdaj je ostala samo še ena. Dobili so jih (tri) kot novorojenčke, potem, ko so ustrelili mamo, kmetje so jih namreč pobijali, ker so jim napadali in pobijali živino (kar se menda dogaja še danes). Gepardi živijo na njegovi farmi (ima krave, ovce in koze) že 32 let, v najboljših časih jih je bilo preko 40. Tiste tri rešenčke je udomačil, a se počasi od njih poslavlja. Ena samička je umrla letos in čutilo se je, da ga je to precej prizadelo. Samička, ki smo jo mi božali pa je stara 13 let. Imeti geparde doma, kot hišne ljubljenčke je sicer v Namibiji ilegalno početje. Želim pa dodati še, da se je z njegove strani čutila velika ljubezen in spoštovanje do teh neverjetnih divjih živali.

Dal nam je jasna navodila: otrokoma rekel naj se držita njega, naj pod nobenim pogojem ne kričita in da naj se umakneta TAKOJ, če tako reče. 

Vstopili smo na ograjeno dvorišče. Ob psičkih in delavcih se počasi prikaže gepard. Ležala je v senci, nato pa se počasi in elegantno približala.
Nisem si mislila, da bom kdaj videla geparda tako od blizu. In kako glasno prede! Dotaknili smo se njene mehke dlake. Neverjetno! 

Lastnik nam je pokazal brazgotine, ki jih je dobil – »da ne bo kdo mislil, da je to zares domača mačka«.
Povedal je, da jo hrani z okoli 2 kg mesa na dan, večinoma staro živino (osli, konji, meso, ki ga ljudje sicer zavržejo). V naravi bi pojedla tudi 10 kg v enem obroku (samo enkrat na teden). Sobiva s psi, a se ve kdo je šef. 

Zraven v ogradi je gospod imel še mlade noje, stare 6 mesecev – močni in lačni mladički. Presenetilo nas je, kako močno znajo povleči in spuliti liste z veje.
Lastnik nam je dal tudi domače limone, otroka sta dobila kamenčke, iz katerih dela obeske. Zelo prijaznen in gostoljuben možakar. Do nas. 

Po ogledu nas je zapeljal nazaj v kamp kjer ima veliko ogrado z divjimi gepardi. Eden se nam je približal, previdno, nizko, pihal je proti nam (pa čeprav smo bili na drugi strani ograjene parcele) pograbil meso in zbežal nekam v notranjost in v miru pojedel. 
Divji gepardni na posestvu Cheetah Farme imajo ogromno ogrado – 1,5 km je široka in 2,5 km dolga. Cela kmetija pa meri kar 60 km². 

🐆 Še nekaj o gepardih 

Gepardi niso le najhitrejše kopenske živali – so tudi med najbolj ogroženimi mačkami na svetu. Njihova prihodnost je negotova, prav zaradi izgube prostora, plenilcev in genetske osiromašenosti.

Zanimivosti, ki jih ne pozabiš:
– Gepard (Acinonyx jubatus) v 3 sekundah pospeši do 100 km/h – hitreje kot športni avto.
– Njegovo telo je popolno za hitrost: dolg rep za ravnotežje, dolge noge, ukrivljena hrbtenica kot vzmet.
– Teža: od 35 do 65 kg, višina do 90 cm.
– Življenjska doba: 10–12 let v naravi, več v ujetništvu.
– V naravi ima samica 2–4 mladiče, ki ostanejo z njo do približno 18 mesecev.
– Gepardi ne rjovijo, ampak predejo, lajajo, mijavkajo in cvilijo.

🆚 Gepard ali leopard? Kako ju ločiti?

---

Ghaub – v iskanju nosorogov (in tišine)

V Ghaub smo prispeli popoldne, ko smo končali z obiskom Etoshe. Na hitro smo postavili šotore, pojedli malico in potem šli na 8 km dolg pohod po rezervatu – mimo starega misijonskega pokopališča, vzdolž ograjenih pašnikov, čez pusto grmičevje.
Videli smo impale, springboke in svinje bradavičarke, ki so z repi v zraku izginile v grmovje.

A tisto pravo je bilo naslednje jutro.

Z vodičem in še dvema popotnikoma smo šli peš iskat nosoroge.
In jih našli – ne po urah hoje, ampak v nekaj minutah. Bili so zelo blizu.
Mirni, mogočni. Prvih nekaj minut smo samo stali tam, brez besed in opazovali te ogromne živali.

Na posestvu imajo trenutno 11 belih nosorogov. Vsakega spremlja čuvaj 24 ur na dan. Zadnji krivolovci so jim poskušali vzeti rog leta 2021 (enega so ubili, en je strel preživel, a ima še danes vidno brazgotino) – od takrat naprej imajo ves čas varnostnike. Zato smo jih tudi takoj našli. Sreča za mulčka, da ni bilo treba prehodit 10 km saj so se tisto jutro pasli čisto blizu našega kampa. 

📏 Ghaub posestvo ima 200 km² površine, nekoč je bil misijon. Danes je kraj tišine, narave in varovanja tistega, kar drugje izginja.

📜 Zgodovina posestva Ghaub

– Leta 1895 je bilo območje Ghaub razglašeno za naravno zgodovinsko območje, saj so v gorovju Otavi našli kosti predhodnikov človeka – med drugim čeljust, ulnarno in prstno kost praljudi izpred 13 milijonov let.

– Misijon Ghaub je ustanovila Reinška misijonska družba januarja 1900, na zemljišču velikem 9.000 hektarjev.
Leta 1901 je vodenje prevzel Wilhelm Detering iz Nemčije, ki je izsušil močvirja, uredil polja in prinesel prve nasade sadnega drevja.

– Leta 1904 je bila posest poškodovana med uporom Hererov, po obnovi pa je služila tudi kot šola in cerkev za ljudstvo Damara.
Leta 1915 je Ghaub postal prizorišče zadnje bitke prve svetovne vojne na ozemlju Nemške jugozahodne Afrike, le štiri dni pred uradno kapitulacijo.

– Po vrnitvi misijonov iz Nemčije leta 1922 so nadaljevali z delom do 1990, nato pa je Ghaub postal zasebna kmetija, kasneje pa še rezervat in turistična točka. Leta 2020 ga je prevzelo podjetje ONE Namibia, ki danes skrbi za povezavo med kmetijstvom, turizmom in ohranjanjem narave.

🦏 Kaj moraš vedeti o belih nosorogih?

Beli nosorog (Ceratotherium simum) je druga največja kopenska žival – večji je samo še afriški slon. Kljub svoji velikosti in teži do 2.300 kg je presenetljivo miren, skoraj tih, ko hodi. Ko ga opazuješ od blizu, v tišini – veš, da si pred nečim veličastnim.

📍 Dejstva o belih nosorogih:

– Dolžina: do 4m , višina: okoli 1,8 m
– Teža: 1.800–2.300 kg
– Prehrana: izključno trava – ima širok gobec, kot »kosilnica«
– Vedenje: živi v manjših skupinah, pogosto v odprti savani
– Življenjska doba: 35–40 let
– Rog: sestavljen iz keratina, raste celo življenje

Krivolov

Krivolov je glavni razlog, da beli in črni nosorogi izginjajo (nosorogi v naravi nimajo sovražnikov). Rogovi se ilegalno prodajajo na azijskih trgih, kjer jih uporabljajo v "tradicionalni medicini", za kar ni nobene znanstvene osnove. 

– 1 g nosorogovega roga lahko na črnem trgu doseže ceno višjo od zlata ali kokaina.
– Leta 2015 je bilo ubitih več kot 1.300 nosorogov v Južni Afriki – to je skoraj 4 na dan.
– Danes naj bi bilo v naravi še okoli 15.000 belih nosorogov.

🆚 Beli ali črni nosorog? Kako ju ločiti?

Obe izkušnji, videti take veličastne živali tako od blizu (nosorogov se seveda nismo dotikali!), sta bili neverjetni in nepozabni. Vsaj pridevnik, ki ga uporabim za opis v resnici ni dovolj. Nekaj zelo posebnega je priti živali tako blizu peš in ponovila bi obe izkušnji. 

Sledi: sprehod, rdeče stene in pogledi na savano z vrha Waterberg Plateau.