Tako, zapustili smo kaotični in barvit Fes ter se podali proti kraju Azrou. Najprej smo skoraj sami sprošečno vozili po avtocesti potem pa vožnjo nadaljevali po regionalni cesti. Urban je spal, Klara je potrebovala animacijo ampak vmes sem si vseeno ogledovala dobro obdelane njive. Ravno so pobirali čebulo. Kmalu smo prečkali Middle Atlas in hitro prispeli v naš apartma. Imela sem pralni stroj in takoj sem naredila eno žehto. Prispeli smo dokaj pozno, tako da smo se na hitro odprvili še do srhljivega gozda mrtvih ceder. Nacionalni prak Ifrane je poln mogočnih ceder, mi smo se odpravili do Cedre Gouraud Forest-a. Iskali smo seveda atrakcijo za otroke- opice! Res smo bili že pozni, tu je bilo tudi precej hladno, opice smo našli takoj. Prežijo in čakajo kje in kdaj se bo pojavil kakšen turist z banano. Klara je vriskala od navdušenja, Urban jih je opazoval s strahospoštovanjem. Skratka: ena lušna atrakcija za otroke. Kraj je bil pa res shrljiv, kot iz grozljivke, delal se je že mrak. Vse povsod letijo črni krokarji in večina ceder je mrtvih. Po poti proti našemu apartmaju nam je nebo podarilo še čudovit sončni zahod.
Middle Atlas
Ifrane NP
Naslednje jutro smo začeli naše epsko potovanje do Sahare. Ko smo v google maps (ki mimogrede v Maroku ne deluje- pomagali smo si z offline aplikacijo Here) napisali cilj nam je aplikacija pokazala, da je pred nami 390 kilometrov in šest ur vožje. Poti prav dosti nebi opisovala, bila je predvsem dolga. Ustavili smo se šestkrat. Otroka sta spala cca. 2 uri. Ceste v Maroku so v dobrem stanju, vsake toliko je tudi kakšna luknja. Na srečo izven mest ni veliko prometa. Omejitve so 60 v naseljih, 80 izven ali neomejeno, ko si res sredi ničesar. Policajev z radarji je veliko. Veliko je tudi policijskih kotrol tako, da je previdnost kar na mestu. Daljši postanek za kosilo smo naredili v kraju Errachidia. Pokrajina je bila večinoma neposeljena, prazna, ravna, ponekod gričevnata. Vozili smo tudi skozi oaze, ob rekah (manjših in večjih). Malo pred ciljem se je v nas zaletel traktor. V dvopasovnici je želel zaviti levo (mi smo bili na levi) in z gumo je naredil udrtino v našo pandico. Seveda je šofer govoril arabsko in francosko. Mi pa angleško z nekaj osnovami francoščine. Besedo police so razumeli takoj. Midva sva zahtevala, da poiščejo nekoga, ki govori angleško drugače kličeva policijo. Ni minilo pol minute je pred nama že stal moški z odličnim zanjem angleščine. Šoferju je bilo videti, da nima prebite pare, dvomim da je traktor sploh bil registriran (tablico je sicer imel). Imeli smo full insurance tako, da smo se na koncu zmenili tako, da ne kličemo policije. Zdaj ob prihodu domov smo vse porihtali z rentalcars.com, dobimo full refound, torej polno zavarovanje- polno vračilo denarja. Na letališču, ko smo oddali avto so se sicer nekaj čudno muzali, spogledovali in klicarili kdovekoga ampak dvomim, da bodo tisto udrtino sploh kdaj popravljali…
Torej že precej naveličani vožnje in utrujeni smo na neki točki čisto blizu zagledali sipine. Je to res to? Na asfaltni cesti je bil celo napihan pesek. Oranžen Saharski pesek. Še malo naprej in smo zagledali naš cilj- kraj Merzouga in v ozadju sipine. Veličastno! V Merzougi je skoraj konec sveta, naprej se gre samo še v puščavo. Pot do našega penziona je bila bolj primerna za jeepe, ampak je tudi nam uspelo. Po makadamski luknjasti cesti in celodnevni vožnji smo našo pandico pakrirali v prvi vrsti. Naš penzion je bil tik pred sipinami. Zvečer smo se odpravili na obisk h kamelam. Urban je bil presrečen. Klara tudi, takoj, ko sem jo odložila na tla. P-e-s-e-k, pesek vsepovsod. V minuti je bil pesek povsod: v plenici, v laseh, v ustih. Jebat ga, naj uživata. Sončni zahod se je bližal, opazovali smo kako po sipinah dirjajo štirikolesniki, motorji in jeepi. Kamelam smo zaželeli lahko noč, pojedli obilno večerjo in šli spat. Naslednji dan smo si vzeli na izi. Zjutraj smo skočili do bližnjega slanega jezera s flamingoti. Žal so bili precej daleč. Urbanu je s pomočjo vodnika/prodajalca uspelo držati mini žabico. Pred popoldanskim spancem smo skočili še v bazen. Samo midva z Vasjo, tamalima je bila voda premrzla.
Ob 16.30h pa končno izlet s kamelami v puščavo. 40 minut na kameli sta oba prenesla odlično. Klara se ni pritoževala, Urbanu je bilo izredno zanimivo držat balanco od tamele. V naši karavani je bilo kar 30 kamel. Na sipinah smo potem čakali sončni zahod. Urban in Klara sta neizmerno uživala, najbolj, ko sta se po riti spuščala po sipini dol. Barva puščave je vsako minuto bližje sončnemu zahodu postajala bolj rdeča. Vročina je takoj, ko je sonce zašlo popustila. Prav prijetna temperatura je bila. Nazaj smo se vrnili v mraku, res hitro se je stemnilo. Kamelji pastir pa je brez težav našel pot nazaj tudi v skoraj popolni temi. Nebo je bilo jasno in polno zvezd. Kamele so po poti rigale in prežvekovale in spuščale značilen smrad. 40 minut jahanja je bilo več kot preveč za naše zadnjice. Spanje sredi puščave v enem od kampov si bomo privoščili, ko bosta otroka še malo zrastla. Okrog 20h smo bili nazaj v našem penzionu.
Prva postaja je bil tuš in potem spat. Za nami je bila nepozabna izkušnja. Vrhunec našega potovanja. Absolutni vrhunec. Vreden vseh dolgih ur v avtu.
Merzouga, vas, ki je bila naša baza je 50 kilometrov oddaljena od meje z Alžirijo. Je najbližje sipinam Erg Chebbi (predsaharske sipine). Domačini so mešanica arabcev in berberov. Najboljši čas za obisk puščave je pozimi. Konec oktobra je bilo suho, sončno in vroče čez dan. Ponoči hladno.
To izkušnjo smo si želeli in jo tudi dobili. Vse se je končalo dobro, naredila sem absolutno preveč fotografij, ostale nam bodo v spomin na eno naših večjih avantur. Od tu smo pot nadaljevali v Tinghir oazo.
