Za nami je potovanje po Maroku, ampak začnimo od začetka. Moj mož je praznoval trideseti rojstni dan in želela sem mu podariti potovanje. Izbira destinacije je bila kar težka. S tamalima dvema smo pač precej omejeni. To so bili naši kriteriji pri izbiri:
1. varna država
2. let do tja ne sme biti daljsi od štirih ur, obvezno direkten let z enega od bližnjih letališč
3. ker smo potovali jeseni sem si želela, da je tam toplo oz. vsaj enako kot pri nas (in ne hladneje).
4. poceni destinacija, poceni prenočišča, poceni hrana
Po teh strogih kriterijih sem izbrala Maroko. Precej velik predsodek je bil (tudi z moje strani), da gre za nevarno državo. Tudi, ko sem povedala ostalim je bila prva reakcija:”Kaj tamala dva gresta tudi?”. Pa se je izkazalo čisto nasprotno. Niti ene težave nismo imeli.
Delni plan potovanja sem naredila vnaprej, cca.7 dni, bookirala sem prenočišča. To je bil kar velik zalogaj, ker kmalu ugotoviš, da je Maroko reeees velika država. Vožnja in otroci pa včasih nista tako enostavna kombinacija. Najbolj me je begala Sahara, a se splača preživet cel dan vožnje samo zaradi puščave. Pa tudi potem naprej, vsak drugi dan smo se vozili tudi po 4 ure na dan. Tam smo bili 14 dni in naredili smo čez 2000km. Če preračunaš je to 285km vsak drugi dan. Precej. Avto sem tudi bookirala že doma. Na letališču v Fesu nas je pričakala Fiat Panda. Na srečo smo že precej zverzirani v pakiranju in smo pandin prtljažnik napolnili točno do vrha z dvema malima kovčkoma (10kg) in Osprey nahrbtnikom. Voziček smo pustili doma. Vzela sem še Ergobaby nosilo, ki mi je prišla več kot prav.
Let je bil mala malica, v obe smeri. Kar nama je definitivno dalo vedet, da zmoremo in da bi pa lahko še kam šli. Pristali smo pozno zvečer. Kulturni šok že takoj na letališču: povsod sami moški. Avto smo prevzeli, plačali izredno visok avans (1700€!) in se odpeljali. Prvi vtis: tipična država tretjega sveta. Napol dokončane stavbe, smeti vsepovsod, na vsakem koraku po smeteh brskajoči potepuški psi in mačke. Green motion (t.j. naš rentacar) je kljub napisanem full to full spremenil politiko in naš avto je bil empty to empty. Brez bencina smo bili, rdeča lučka je svetila. Na srečo zaradi pozne ure ni bilo veliko prometa tako, da se je Vasja prav lepo znašel. Živčen, da nam ne zmanjka bencina je iskal prvo pumpo. Jo najdemo- vzamejo samo gotovino, a mi je nimamo. Okej, išči najprej bankomat. Hitro ga najdemo, parkiramo ob strani ceste, Vasja gre na drugo stran na bankomat v tistem momentu gre mimo skupina desetih maročanov. Mene že stiska. Pogledujem proti Vasji, pogledujem kako sta tamaladva, zaklenem avto, spet gledam, če je Vasja okej. Fantje nekaj kričijo in potem enostavno gredo po svoje. Predsodki! Še pogledali nas niso, meni pa se je situacija zdela precej grozljiva. Tankamo avto, plačamo v dirhamih, bencin je cenejši kot pri nas- 1€/liter.
Nadaljujemo vožnjo do medine. Parkiramo avto, plačamo guardianu, da nam ga čuva za dva dni. Dva dni smo rešeni prometa. Ura je že nekaj čez polnoč. Skozi čudne, umazane, ozke ulice iščemo naš Riad. Spet: noč je, moški in samo moški so zunaj. Čudne vonjave, tisoč dražljajev. Najdemo riad, a moramo še malo počakati, da pride receptor. Ob 1h gremo spat, Klara je preutrujena in težko zaspi. Zjutraj pa budnica še pred sedmo uro. Zajtrk pa šele ob 9h. Otroka sta že nervozna, končno pojemo in gremo raziskovat.
Medina je stari del mesta kjer ni prometa. Samo pešci, konji, osli, ki tovorijo plinske bombole, vozički z jajci in živali, ki čakajo na zakol. Ker smo bili zunaj takoj ob 9h se trgovinice šele odpirajo. Nihče ni vsiljiv. Namenjeni smo na ogled barvanja usnja- Fes leather tanneries. Ko smo že bližje nas najde samooklicani vodič in nas pelje v eno od njegovih prodajaln, na vrhu katere je terasa s pogledom na usnjarno. Barvajo kože v različnih posodah različnih barv. Vsi opisujejo grozljiv smrad. Iskreno? Sem dobila vprašanje kako je s smradom in moj odgovor je bil:”Ne vem al smo mi taki hudi kmetje, sam nam sploh ni smrdelo”. Na drugi strani pa je to isto lokacijo obiskal, jaz bi po opravi sodeč rekla, kitajski direktor, ki je komaj vzdržal vonjave. Za tiste bolj občutljive na vhodu delijo listke mete, da vohaš meto in ne smrad. Po mimiki kitajskega poslovneža, tisti listki mete ne pomagajo kaj dosti…
Mi smo se na terasi poslikali, Klara je pridno dremala v Ergotu. Pregledali smo tudi prodajalne ampak trgovce prijazno odslovili z its not my style. Okrog 12h smo bili nazaj, ker sta otroka morala spat. Ko sta se zbudila smo šli na pozno kosilo. Poceni in dobro. Hrana je bila moja velika skrb, kaj bosta otroka jedla, treba je pazit na higieno, itd. Hrana je bila več kot odlična: večinoma tajine in kuskus. Prebavnih težav tudi nismo imeli. Na začetku smo jedli v bolj nobel restavracijah, potem pa nismo več komplicirali in jedli tudi v cenejših in bolj zakotnih ali pa uličnih lokalih.
Popoldan smo se sprehodili še do razgledišča Merenid tombs. Mimo muslimanskega pokopališča, ki se mi je zdelo prav fotogenično. Beli ampak zapuščeni grobovi, eden čez drugega tako stlačeni, da niti mimo ne moreš. Na razgledišču smo počakali sončni zahod, se razgledali na ogromno Fes el Bali medino (UNESCO) in se potem vrnili nazaj. Sonce zahaja pozneje kot pri nas. Konec oktobra tam okrog 19h, kar se mi je zdelo res fino, da te tema ne ujame prehitro in lahko bolj izkoristiš dan.
Naslednji dan smo obiskali še Bou Inania Madrasa. Mošeja, ki je odprta tudi za nemuslimane. Čudoviti mozaiki in ostali tipični okraski. Potem smo se sprehodili še do Blue Gate- vhod v medino. Malo pred dvanajsto pa smo se podali na pot v Azrou. Poslovili smo se od našega tradicionalnega Riada. Imel je odprto notranje dvorišče, veliko mozaikov in z izredo visoke strope. Niso manjkale niti preproge, preprosta kopalnica in izredno prijazna gospodinja. V Fesu smo poiskali še supermarket (tak res velik, z Burger Kingom, McDonaldsom in PizzaHutom- kar malo presenečeni, da to tudi pri njih obstaja). Potem pa pot pod noge oz. volan in gas. Azrou je bila le postojanka, toliko, da smo bili malenkost bližje puščavi.
