Kdaj smo potovali? Začetek julija, popoldan, med tednom.
Kako? Z ladjico. Iz pristanišča Cavallino Treporti do trga San Marco. Po samih Benetkah pa peš.
Starost otrok? 4 leta in 2.5 leti.
Zaradi Covida ni bilo gneče. Če primerjam z obiskom pozimi cca. pet let nazaj je bilo takrat 3x več turistov kot tokrat.
Kaj smo si ogledali?
Kanale po katerih so vozile gondole.
Bleščeče izložbe z raznoraznimi barvitimi steklenimi figuricami.
Rialto.
Trg San Marco.
Ozke ulice in mostičke.
Šli smo v resnici na sprehod. Nobenih muzejev, nobene fensi večerje, vstopili smo samo v eno cerkev. Otroka sta uživala v vožnji z ladjo, v gneči in v tekanju za golobi. Nasrali so nas z vrtnicami za 5€. Pa cannolli nam niso bili všeč (čisto preveč umetni). Klara je na vsak način želela vožnjo z gondolo, a ji tega nisva uresničila. Drugič ljubica, drugič. Mulca sta hodila brez težav, vse to premikanje na ulicah ju je kar posrkalo vase. Fino je ker ni avtomobilov in je vse skupaj sproščeno. Samo držati se moraš skupaj, da se kje ne izgubiš. En čas sva vodenje prepustila kar Urbanu. Potem smo pa sledili oznakam (zgoraj na stavbah so precej pogoste) do Rialta.
Benetke so itak svetovno čudo. Meni ni jasno kako vse skupaj še vedno stoji. Imajo nek svoj čar, a v resnici ne morem pisati o nekih presežkih. Smo se imeli prav fino.
Na fotografijah pa izgledajo presneto dobro, to pa moram priznat.