V prvem dnevu smo torej obdelali znamenitosti Islandije najbližje letališču in mestu Keflavik. Od tu smo se popoldan že zapeljali na zahod. Še precej vožnje (mislim da približno 3 ure) do Snaefellsjokull nacionalnega parka. Tu se nahaja 1446m visok ledenik Snaefellsjokull. Mi smo se ustavili pod njim v mestecu Arnastapi. Malo pred mestom smo si ogledali lušten slap brez imena. Pihalo je kot pri norcih mi smo se pa v Arnastapiju podali na sprehod ob klifih. Klifi in pečine ter skale sredi morja so bile polne ptic. Ne njork, do teh še pridemo. Bele ptice gnezdijo, letijo in hranijo svoje mladičke na pečinah, ponekod je vse belo od kakcev. Granitasta obala je polna stolpičev in otočkov ob katere butajo valovi. Vmes, brez da bi vedel pa se sprehodiš še čez naravni most. Nama z mamo ni bilo čisto nič jasno dokler nisva prišle na drugo stran. Od tu smo se izmučeni odpravili naprej v iskanju kampa za prenočitev. Dežja ni bilo več, hvalabogu. Po poti smo zagledi še hribček sredi ničesar z nekakšno svetlikajočo potko. Spodaj pa parkirani avtomobili katerim smo se tudi mi pridružili. Svetlikajoča potka so bile pa železne stopnice. Po njih smo se povzpeli na naš prvi islandski krater: Saxholl. Manjši, tudi slabo označen krater, nekaj za pokušino. Od tu pa direkt v kamp v mestece Rif.
Aaa, milina! Zavetje! Noro! Zaprta kuhinja! Na hitro smo si skuhali juho, jo zmazali, šli prvič pod tuš (mmm, topla voda) in spat. Zjutraj pa sonce! Sonce! Prečudovito vreme. Šotore je prav segrelo. Urban je še malo dremal medtem, ko smo mi že začeli s pripravo zajtrka (revčku je to tudi kasneje prišlo v navado, da je malo dlje pospal, je že rabil). Pojedli smo na prostem, na mehki zeleni travi. Sicer so kampi bolj revni, niti približno taki kot smo jih vajeni na Hrvaškem ali celo v Švici. Imajo nekaj parcel z mehko travo, kakšno klop in mizo tam pa tam. Stranišča in tuši so v kontejnerjih. Zaprta kuhinja je luksuz, če ima svoj električni gorilnik je še večji luksuz.
Takoj zjutraj smo se poslovili od Rifa in odpeljali do tega famoznega slapu Kirkjuffell. Ko smo parkirali jaz kar nisem mogla verjeti, po včerajšnjem slapo so to bile zgolj brzice. Manjše brzice, ki se lepo zlivajo v reko. V ozadju pa res slaven hrib Kirkjufell (463m). Lepo, ne bom rekla da ne. Seveda smo se tudi mi poslikali, profesionalnim fotografom smo se kar se da hitro umaknili. Lep pogled ampak, pač, ko vidiš slapove, ki se primerjajo z Niagarskimi je bila to zgolj brzica. Od tu dalje nas je čakala dolga pot na sever. Hvaležni za našega terenca smo ubrali nekaj bližnjic in se izognili vožnji skozi desetino fjordov. Mislim, da smo se vozili cca. 7 ur, malo po asfaltu malo po makadamu. Končna postaja je bil Husavik. Vmes smo našli idealen kotiček za kosilo. Čisto tekočo vodo, prakirišče zraven in klopi v gozdičku, na nebu pa je sijalo sonce. To je bilo edinkrat, da smo se slekli v kratke rokave. Vožnja je bila sicer precej zanimiva, veliko islandskih konjev ob poti. Pokrajina pa se ves čas spreminja: od peščenih črnih lava puščav do zelnih fjordov, modrega morja do ravnih umetno narejenih travnikov. Veliko ovc ob poti. Na vsake 200km posamezna hišica, navadno kmetija. Višje v hribih pa bel sneg in pod njim spet zelena prostranstva. Obmorska mesta z ladjami, ki na morje vozijo turiste, ki bi radi videli kite in posamezne križarke, vse to smo srečali na poti. Samo zapeljali smo se mimo drugega največjega mesta Akureyri.
Še pred Husavikom smo se pa popoldan ustavili pri slapu Godafoss. Spet impresiven slap. Široke brzice in rečni kanjon. Prekrasno! Vredno postanka!
Potem pa Husavik. Pripeli smo zvečer in bili očarani nad tem romantičnim obmorskim mestecem, več pa naslendjič,
N