Islandija, planet Islandija. Tako raznolika, drugačna, samosvoja, vremensko neprijazna, neokrnjena, čista, draga. Veliko je še pridevnikov, ki bi jih lahko uporabila ampak pojdimo lepo počasi. Z Vasjo (možem) sva nazadnje potovala na Šrilanko, to je bilo najino poročno potovanje, bila sem nekje v tretjem mesecu nosečnosti. Potem, ko sva dobila Urbana daljših (beri: letalskih) potovanj ni bilo. Odločitev za Islandijo je prišla iz strani od moje mame Adrijane, moja družinica se je nekako vštulila vmes. Vsi smo se strinjali in res mislim, da smo zaradi tega precej prišparali. Potovalo nas je torej pet (+ slepi 400 gramski potnik v mojem trebuhu): jaz, Vasja, Urban, mama in tata Andrej. Karte smo kupili že enkrat oktobra- veliko, veliko prej. Z mamo sva preučile vse možne variante in na koncu našle direktno povezavo iz Trsta- Ronke do Reykjavika. Dobre 4 ure leta v ponedeljek popoldan z letalsko družbo Primera air. Urban je let lepo prenesel, en čas dremal, en čas razgrajal. Še pred odhodom sem zganjala paniko in se sekirala, ker mama na letalski karti ni imela obeh priimkov in sem bila prepričana, da to nekako ne bo šlo čez in nas bo na letališču čakala denarna kazen. Zanimivo, da odgovora od letalske družbe na vse možne emaile nisem dobila. Na koncu so njen dekliški priimek kar ignorirali in dobro smo šli čez brez kakršnih koli komplikacij. A se ne to vedno ful povdarja, da mora bit točno tako kot je na osebni tudi na letalski karti? Še vedno mi ni jasno… Oboroženi, ampak res oboroženi s kovčki, ruzaki, potovalkami in še prtljago za našega malčka (Deuter nahrbtnik) smo prispeli na Islandijo. V dveh potovalkah je bilo za 140€ hrane, vse od paštet in riža ter juh z vrečke do domačih suhomesnatih izdelkov. Za nazaj teh dveh potovalk ni bilo več- vse smo pojedli ter jih zavrgli.
Prvi vtis je bil mraz in dež ter veter. Prevzeli smo naš rent-a-car: Jeep Cherokee 4×4. Šele potem, ko sta moška dvignila pokrov in ugotovila kako močna je naša
mašina ju je začelo skrbeti, da smo se
fajn zafrknili. Na koncu smo res
tankali bencin (ja, ni bil diesel) za cca. 1,90€/liter skoraj vsak dan. Naredili smo pa okrog 2500km. V dvanajstih dneh smo videli kolikor smo lahko, včasih tudi v vetru in dežju, spustili smo le Westfjords, torej severo zahodne fjorde. Najeli smo dva šotora, s seboj prinesli gorilnik, tople spalne vreče in seveda posodo ter pribor. Ja, do tu vam je verjetno že jasno, da je bilo vse skupaj precej avanturistično. Spanje v šotorih, kuhanje na gorilniku (kjerkoli pač ni preveč pihalo, tudi večkrat v avtu), največji luksuz je bil najem lesene hišice z lastnim wc-jem (brez tuša), ko je deževalo (skozi celo potovanje smo trikrat obupali nad
šotorjenjem in si raje privoščili suho in toplo
kočico). No, preživeli smo, ne sebe ne malčka nismo prehladili, priznam pa, da spočiti nazaj nismo prišli. Pač vzameš v zakup, ko potuješ v eno najdražjih držav sveta polno čudovitih naravnih lepot, drugače bi bila za nas najverjetneje nedosegljiva.
Ob prejemu avtomobila in prevzemu šotorov smo se premaknili bližje prvi turistični točki, ki je bila v našem planu za naslednji dan: Thingvelir nacionalni park. Pričakal nas je dež in veter. Lovili smo se s šotoroma, kako ju pravlino postaviti, pritrditi, da kaj ne odpihne ali zmoči, zeblo je. Mama je v avtomobilu
animirala že precej utrujenega Urbana medtem ko smo se mi trije
postavljalci skoraj že spremenili v pingvine.
Direkt v realnost. Nekako nam je uspelo, še sreča, da ni teme! Ja, sonce sije ves dan in noč, tako da s svetlobo ni težav. Deževalo je celo noč, pihalo je celo noč in prav nič drugače ni bilo zjutraj. Na hitro smo pospravili šotore, zatrk smo pojedli kar v enem od šotorov, skuhali čaj in nekaj namazali na kruh, se popokali v avto in odpeljali dalje.Kratka vožnja do najslavnešje točke juga Islandije: Geysir. Gejzir po katerem so poimenovani vsi gejzirji sveta. Fenomen in čudo narave. Že na parkirišču sem začutila smrad in rešila se ga tudi potem nisem. Vsi ti vrelci namreč močno smrdijo (sploh za nosečko, ki voha
tam-tam s psi). Pokrajna je odeta v odtenke rdeče, oranžne in sive. Vse brbota, vre in se kadi. Geysir je aktiven že 800 let in nekoč je bruhal tudi 80m visoko. Od leta 1916 je malo manj dejaven. Zdaj najbolj pogosto bruha gejzir Strokkur, vsake 5-10 minut špricne med 15 in 30 metrov visoko. Res nekajkrat izbruhne in nas prijetno osupne. Vse posnamemo, poslikamo, sprehodimo se okrog in okrog po lepo urejeni stezici.
Od tu se odpravimo naprej do slapu Gullfoss. Waw! Ko to vidiš na slapove gledaš drugače. Česa tako mogočnega pač še nisem doživela. 32m visok slap, ki tako strmo pade v kanjon, da se voda oziroma oblak kapljic dviga nazaj navzgor. Res impresivno. Prepolno turistov ampak vredno ogleda.
Od tu se pa odpravimo že naprej na zahod, čimbližje znamenitemu Kirkjufell slapu, ki je izpostavljen v čisto vseh vodičih, brošurah, prospektih o Islandiji, v resnici pa…