Peš čez otok Rab: 23 kilometrov skozi pusto kamnito pokrajino

Kaj potrebuješ za prečenje otoka Raba peš?

• Vzdržljivo ekipo (naša je bila sestavljena iz treh odraslih: jaz, moja mama, tata, ter otroka, stara 5 in skoraj 7 let).
• Primerno opremo (velik nahrbtnik s šotorom, spalno vrečo, podlogo, veliko tekočine in dovolj hrane).
• Dva dni lepega vremena (naj ne bo prevroče).
• Vzdržljivost, pogum, veselje do hoje, vztrajnost in podobne lastnosti, ki so ključ do uspeha!

Vse zgoraj našteto smo imeli, ko smo se sredi aprila odpravili peš prečit otok Rab. Otok Rab je eden manjših otokov na Hrvaškem. Dolg naj bi bil približno 22 kilometov. Na njem je markirana planinska pot 403, ki vodi od trajektne luke Mišnjak na drugo stran otoka, do Loparja.

 

Pot smo začeli v soboto zjutraj. Okrog šestih smo štartali od doma in prispeli na otok Rab okrog osmih zjutraj. Parkirali smo v trajektni luki Mišnjak. Vroče je bilo in preden smo začeli hojo smo se nacevali z vodo, da bi šli na pot kar najbolj hidrirani (kot, da bi vedeli, da bomo prav tu imeli največ težav). Vsi dobro naloženi z opremo in hrano ter pijačo v nahrbtniku. Z vso potrebno opremo za dvodnevno planinarjenje.

Od Mišnjaka do Loparja je 10 ur hoje. To pot smo razdelili na dva dni. Prvi dan smo hodili po markirani planinski poti številka 403, drugi dan smo opravili s potjo števila 402. Naš cilj za prvi dan je bila najvišja točka otoka - vrh Kamenjak. Do tja naj bi potrebovali 6 ur.

 

Hojo smo začeli ob 8:45. Dan je bil izredno vroč. Prvi del poti smo hodili ob morju, mimo krasnih samotnih uval. Po poti nismo srečali nikogar, samo občasno divje ovce. Pot je bila označena, ampak bolj slabo shojena. Hodili smo po ostrih kamnih, vsake toliko smo prišli do kakšne oaze, kjer je raslo nekaj trave. Tudi drevja je bilo zelo malo. Prvi postanek smo naredili ob desetih. Nato smo pot nadaljevali do dvanajstih in si vzeli pol ure pavze za majhno kamnito skalo. Vseh pet nas je komaj našlo senco. Zato smo nadaljevali s hojo.

 

Steza nas je ves čas vodila gor in dol, pa spet gor in dol. Še enkrat zapišem. Vroče je bilo. S seboj smo imeli 9 litrov tekočine, a je zaloga hitro kopnela. Ob dveh popoldan smo našli tri drevesa in se namestili v senco. Za nami je bilo 7 kilometrov prehojene poti po žgočem soncu. Imeli smo dovolj. Dobri dve uri smo se tako skrivali v senci pod stoletnimi brinji. Otroka sta zaspala. Naš načrt? Nadaljevati s hojo, ko bo mimo najhujša vročina. Do tu smo nabrali že 318 višincev, a smo bili še vedno precej nizko.

 

Ob 16:15 smo presodili, da bo čas da nadaljujemo s hojo. Vedeli smo, da nas čaka strm vzpon na Srednjak. Hvala bogu je bil najbolj strm del, ki nas je spominjal na naše Julijce, v senci. 

Ko smo dosegli Srednjak, smo zagledali antene in naš cilj, vrh Kamenjak. Tam bomo prenočili. Pot smo malo bolj motivirano nadaljevali, ker smo imeli cilj pred očmi. A smo vmes tuhtali, kako bomo prišli do dodatne tekočine. Pijača je namreč kar kopnela, čeprav smo šparali. Pot je bila ves čas sicer zelo lepo markirana, ampak prav nič shojena. Steza ponekod sploh ni bila vidna, vmes smo šli tudi malo po svoje. Res nas je skrbelo kako bomo z vodo... Nekdo bo moral do prve vasi po vodo. Vso pot do Kamenjaka je bila glavna misel prav žeja.

 

Končno smo prišli do Kamenjaka. Pri antenah smo odložili nahrbtnike. Otroka sta jih čuvala, medtem ko smo odrasli šli iskat vodo. Midva s tatotom do prve pastirske hiše tik pod vrhom. Tam je bil slučajno en možakar, ki nama je najprej želel natočiti vsakemu en kozarec vode. Potem sva mu pokazala 5 čutar, ki sva jih držala v rokah. Je kar debelo pogledal. Dal nama je liter vode, več ni imel. Ko sva se vračala nazaj k otrokoma, sva ukradla še nekaj stoječe vode z ene od zaprtih flašk z mislijo: jo bomo pa prekuhali. V tem času je mama šla v drugo smer na lov za vodo. V neki stavbi, ki je še v gradnji, je našla en šlauf in petlitrski bidon. V to delovišče je potem tata splezal (čez ograjo) in smo si vzeli vode, kolikor smo je lahko nesli.

 

Odleglo nam je. Spustili smo se malo navzdol do prve travnate uvale in si tam v mraku, okoli 20h, začeli postavljati šotor. V šotoru je spal mlajši del posadke, starejša dva sta spala kar pod milim nebom (vedeli smo, da bo šotor za vse premajhen, za nono je bil pa tudi prevroč). Še pred spanjem smo zavreli vso tisto vodo sumljivega izvora. Napili in najedli smo se juhe. Potem smo skuhali še čaj in prekuhali preostalo tekočino, da smo bili pripravljeni za naslednji dan. Imeli smo res srečo, da smo se lahko odžejali in znašli tako kot smo pač se...

 

V prvem dnevu smo skupno naredili 13,2 kilometra in kar 752 višincev, čeprav je vrh Raba visok le 408 m. Zaspali smo hitro ob blejanju ovac in svetli luni. Noč je bila mirna in do 6h smo bili naspani in spočiti. Pripravljeni, da se čim prej spet podamo na pot, kajti vedeli smo, da nas čaka še en zelo vroč in sončen dan.

Zjutraj smo se fajn najedli, pospravili vse stvari (to kar traja) in malo po sedmi uri krenili na pot. Prvi del poti je bil že ob 8h zjutraj razgret. Planinska pot 402 vodi z vrha Kamenjaka do Loparja. Na tabli je pisalo 4 ure hoje. Pot pa označena kot zelo zahtevna.

 

Prvi del smo spet hodili po zelo grdem kamnitem kraškem terenu, ob zidovih pašnikov. Na desni strmo pobočje in morje. Pred nami Goli otok in poraščeni Sveti Grgur. Ob poti smo videli kar nekaj poginulih pa tudi živih ovc. Žužkov, komarjev, klopov, kač in ostalih nadlog ni bilo. V daljavi smo videli celo enega človeka. Sicer pa na celotni poti nismo srečali žive duše. Pot, ki naj bi nas vodila nazaj dol (na 0 m) se je tudi tu vzpenjala in spuščala, pa spet vzpenjala in spuščala. Bila je bolj shojena kot prejšnji dan. To spuščanje in vzpenjanje nam je kmalu začelo presedati. Utrujeni smo bili, z minute v minuto je bilo bolj vroče in komaj smo čakali odcep na lažjo planinsko pot, ki se je kasneje priključila bolj zeleni in senčni Premužičevi stazi.

 

Ko smo končno prispeli na bolj travnato in dobro nadelano Premužičevo stazo, smo najprej posedeli in pomalicali v senci starih hrastov. Prav hladno je bilo. Osvežujoče. Ko smo se okrepčali smo hiteli navzdol, da bi se čim bolj izognili vročini. Še pred poldnevom smo srečno prispeli v Lopar. Dolgo smo ga gledali, tale Lopar in ga končno dočakali. Pot se konča (ali začne če greš iz obratne smeri) v kampu San Marino. Razgled s Premužičeve staze je bil krasen na dolgo t.i. Rajsko plažo. Rajska plaža je znana po mivki in plitvi vodi in je raj ta družine, dolga je približno kilometer in pol.

 

V drugem dnevu našega prečenja otoka Raba smo naredili 10,5 kilometrov in 100 višinskih metrov.

Ko smo prispeli v mesto, smo najprej šli na zasluženo pivo, radler in jabolčni sok. Vsakemu svoje. Prispeli smo pa seveda na drugo stran otoka. Avto pa nas je čakal v Mišnjaku. Treba je bilo najti način, kako do avta. Seveda sem šla na štop. Dobila dva mlada Poljaka, ki sta me zapeljala prav do Mišnjaka (klepetali smo o Dolomitih, potovanjih in vanlajfu). Ostali del posadke je medtem čuval nahrbtnike in užival na plaži v Loparju. Za mulčka si boljše nagrade kot je topla voda v plitvini in neskončno mivke, ne bi mogli zamisliti. Po igranju, počitku in namakanju nog smo se odpravili še na kalamare v mesto Rab in zvečer nazaj domov na naš bolj zeleni Kras.

Doživetje je bilo res nekaj posebnega. Pusta, gola in kamnita pokrajina. 1001 oblika kamna, pa ovce, ki se v pokrajini odlično zakamuflirajo in jih skoraj ne opaziš. Mirno morje in razgled na otoke ter Velebit. In kakšna sreča, da na vrhu Kamenjak ni nič pihalo! Kako bi sicer prekuhali vodo... Pa zvečer zasluženo spanje v košotku (prevod: v kožotku si takrat, ko si zavit pod težko in toplo odejo), kot pravi Klara. Tole pišem zares močno ponosna na tamaldva, da sta zmogla toliko hoje. Izkupiček ture v številkah je bil 23,7 kilometrov in 852 višincev.

N E P O ZA B N O.