Počasno življenje na Unijah – naš prvomajski pobeg
Unije so kraj, kjer se čas res ustavi. Mi smo si jih izbrali za naš prvomajski oddih. In bilo je zares posebno in zanimivo.
Vožnja do otoka
Na otok smo se odpravili iz Rijeke s katamaranom Ružica. Vožnja traja dobre tri ure, a mine neverjetno hitro. Ladja je udobna, moderna in vozi hitro. Ustavi se tudi na otoku Cres. Najbolj fascinantno je, koliko stvari domačini naložijo na ladjo. Zlaganje na brod se je začelo že kakšnih 45 min pred izplutjem. Katamaran so napolnili s pohištvom, sadikami, kovčki, gradbenih materialom, plastičnimi zaboji – ni da ni.
Cena vozovnice? Le 7,20 € za odrasle in 4,40 € za otroke (v eno smer).
Namestitev: domače, osnovno, starinsko
Na Unijah smo imeli nastanitev vanprej rezervirano pri Mileni Deroja– Slovenki, ki živi na otoku. Dobili smo preprost apartma z najnujnejšimi rečmi: toplo vodo, starinskim pohištvom (takim, kot ga ima moja nona Cilka), mini kuhinjo, zunanjo teraso. Oddaljen le nekaj metrov od morja in luke.
Otok po dolgem in počez smo raziskovali peš
Unije so majhne. Le 16 km². Avtomobilov ni. Ni prometa. Ulice so betonske in po nih se vozijo s traktorji, štirikolesniki ali skuterji. So pa na otoku tudi makadamske poti in stezice za pešačenje.
Imeli smo tri cele dni za raziskovanje in to je bilo ravno prav. Otok ima glavno plažo, ki je prodnata, a polna morske trave. Kopali smo se raje na stranskih plažah: Plaža Centrala in malo bolj oddaljena Uvala Kambunara.
1. dan: Na jug otoka, do svetilnika in Rta Arbit
Prvi dan smo se podali na jug. Mimo opuščenega letališča – ja, Unije so imele svojo travnato pristajalno/vzletno stezo! – in po veliki zeleni planjavi. Tam se pasejo krave, osli, konji in ovce. Neverjetno zeleno se nam je zdelo. Na jugu otoka smo prišli do svetilnika Vnetak in potem še malo naprej, do skrajnega juga otoka- rta Arbit. Tam nas je pričakal razgled na morje in sosednji otok Susak.
2. dan: Uvala Maračoul, Vele stjene in Turan
Naslednji dan smo razdelili na dva dela. Dopoldne smo raziskovali osredni del otoka. Mimo Uvale Maračoul (do tja vodi betonska cesta) do čudovitih belih sten – Vele stjene in Hartine (bunkerji). Nato smo se po stezici povzpeli do Križa, antene nad vasjo. Ob spustu nazaj v vas smo opazili gradbišče – gradijo nov vodovod in kanalizacijo, na sosednjem hribu pa sončno elektrarno.
Zvečer smo se povzpeli na najvišji vrh otoka, Turan (129 m), in tam pričakali sončni zahod. Pot nad vasjo zavije desno in navzgor, gre za kratek in ensotaven vzpon in ponuja čudovit razgled na letališče, vas, pristanišče pa tudi uvale na vzhodu.
3. dan: Sever otoka in “konec sveta”
Tretji dan smo krenili proti severu otoka. Spet mimo Uvale Maračoul, le da smo tokrat zavili desno, prečkali majhen mostiček in se sprehajali dokler se pot preprosto ni končala. Sredi jase. Nobene steze več. Kot, da si res prispel na konec sveta, pa čeprav je kopnega še nekaj, a ni dostopa peš.
Otok za posebne ljudi
Življenje na Unijah zahteva posebno osebnost. Voda prihaja s cisterne. Življenje je težko in drago. Ni internetnega signala na vsakem koraku. Ob slabem vremenu so kdaj tudi več dni odrezani od sveta. Na otoku je trgovina, ena pekarna, bar in gostilna (maja še zaprta). Nimajo vodnega vira in vodo je treba ves čas šparati. Živijo zelo skromno. Osnovne šole ni več že nekaj let. Izredno je težko na otok pripeljati gradbeni material, pohištvo ipd. Stvari, ki so nam celincem samoumevne so tu logističen zalogaj. Sezona (in dobiček, ki ga prinesejo turisti) je precej kratka, otok je poln le julija in avgusta. Na otoku imajo res the ultimate slow living (počasno življenje). Mi smo se ves čas spraševali kaj za boga delajo cele dneve. Glede na ves čas, ki ga imajo bi pričakovali urejene njive in vrtove ali vsaj pokošena dvorišča in terase. Pa je bilo takih urejenih zelenic zelo, zelo malo...
Malo zgodovine
Unije so bile poseljene že v rimskih časih. V 19. stoletju je tu živelo več kot 500 ljudi, danes pa jih je le še okrog 40. Hiše večinoma kupujejo tujci. Na otoku je le en kraj- vasica Unije. Hiše so zgoščene, ena zraven druge, nekatere brez teras in zelenic in zelo ozke in visoke zgradbe. Večinoma urejene skromno in po starem.
Raziskovanje otoka nam je bilo izredno všeč. Sama izkušnja in vpogled v tako preprosto otoško življenje nam je dalo misliti...
