Naše potovanje po Grčiji je doseglo enega svojih vrhuncev z neverjetnim doživetjem, ki se ga bomo še dolgo spominjali. Iz kraja Diakopto smo se podali na dolg in adrenalinski pohod.
Vožnja z ozkotirno železnico skozi kanjon Vouraikos
Naša avantura se je začela turistično, z vožnjo z ozkotirno železnico skozi kanjon Vouraikos. Ta proga je prava mojstrovina inženirstva. Železniška proga je bila zgrajena leta 1896 in je dolga 22 kilometrov, vozi do kraja Kalavryta. Gre za ozkotirno zobato železnico, ki je široka le 75 cm. Vlak vozi zelo počasi, na zobatem delu 6-15 km/h, sicer pa do 40 km/h. Vožnja traja eno uro. Vlak potuje skozi spektakularno pokrajino, čez mostove in skozi številne tunele, kar naredi vožnjo resnično edinstveno. Vlak vozi samo trikrat na dan.
Prvi postanek: ogled mesta Kalavryta
Naš prvi cilj je bil kraj Kalavryta, ki je znan po svoji žalostni zgodovini. Med drugo svetovno vojno je bil kraj prizorišče enega najhujših vojnih zločinov na grških tleh. Decembra 1943 so nemške enote izvedle holokavst in požgale mesto, pri čemer je umrlo več kot 500 moških. Danes je v spomin na ta tragični dogodek postavljen spomenik žrtvam holokavsta, ki smo si ga tudi ogledali. Na ovinku malo nad vasjo stoji velik spomenik in zapis, ki opominja na 13. december 1943. Vse vaške moške so ob 12h postavili pred strelski vod in jih usmrtili. Ženske in otroke so zaprli v šolsko stavbo in jo požgali. Le redkim je uspelo pobegniti. Sprehod po mestu in ogled spomenika sta bila ganljiva. V mestu je tudi muzej posvečen tem tragičnim dogodkom (ki ga mi nismo obiskali). Sicer pa je tole gorsko mesto pribljubljeno zaradi smučišča ter služi kot izhodišče za mnoge gorske poti.
Nazaj peš! Pohod skozi kanjon Vouraikos.
Po ogledu Kalavryte smo se z vlakom odpeljali do edine vmesne postaje, kjer smo izstopili in začeli naš pohod po železniških tirih skozi kanjon Vouraikos. Tako smo si skrajšali 22 kilometrov dolg pohod na 13 kilometrov. Ves čas smo hodili po tirih, nekajkrat čez prepadne mostove in skozi ozke tunele.
Prvi del poti smo hodili čisto sproščeno, saj smo vedeli, da vlak še stoji na postaji. Ko je odbila ura in smo vedeli, da je vlak na tirih, pa smo vklopili vse svoje čute. Vlaka se ne sliši, ker zraven šumi reka, kar je dodalo še več adrenalina naši izkušnji. V tem času smo ves čas iskali in oprezali kam se bomo umaknili. Srečanje z vlakom v tunelu je nemogoče, mostovi in precej delov poti so tako ozki, da se nimaš kam umakniti. Srečno se se zadnji hip izognili srečanju. Ko je vlak šel mimo nas, smo si oddahnili in povsem mirno nadaljevali pot. Če se odpravite na tako pot skrbno spremljajte vozni red.
Dolžina pohoda in razgledi
Skupno smo prehodili kar dobrih 13 kilometrov. Pot je vodila navzdol oziroma po ravnem, kar je omogočilo, da smo lahko uživali v razgledih na kanjon, tunele, reko, sotesko in celo kapnike ene od odprtih jam. Razgledi so bili neverjetni, pohod po železniških tirih pa je bil resnično edinstven. Pot je primerna za odrasle in starejše otroke, ki imajo izkušnje s hojo. Treba je biti previden.
To je bil pohod, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Naravna lepota kanjona Vouraikos in adrenalinska izkušnja hoje po tirih sta nas popolnoma navdušila. Izkušnjo vam res toplo priporočamo!
